Marcel Štefančič, jr.

31. 10. 2006  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

Sezona lova

Open Season, 2006

Boog ima tak problem, kot ga je imel Willy, saj veste, Free Willy: ali bo preživel vrnitev v divjino? Razlika je le v tem, da Boog ni kit, ampak grizli, in da Boog uživa v ujetništvu. Varnost ima raje od svobode. In seveda, Sezona lova ni igrani film, ampak digitalna animacija, ki izgleda tako, kot da je pravkar padla s tekočega traku. Še vedno diši po programu za renderiranje. Ali bolje rečeno, Sezona lova izgleda tako, kot da je sedela na animaciji Za živo mejo, na kateri je pisalo: pozor, sveže pleskano! Toda na Sezoni lova niti ne bi moglo pisati: Za živo mejo - Next Generation. Ker je ista generacija. Le v drugem gozdu se dogaja. Okej, niti ne v drugem, ampak na drugem koncu istega gozda - pač v tistem, v katerem se začne sezona lova, ki je za Booga (Martin Lawrence) nekaj takega kot kulturni šok: Boog je namreč rasel v civilizaciji, med ljudmi, v garaži lokalnega rendžerja, tako da ga divjina, lovci, pogoji divjega zahoda in jelen (Ashton Kutcher), ki je čisti Murphy, presegajo.

Toda ne povsem: vsak Američan še vedno diši po divjem zahodu. A po drugi strani, vsak Američan diši tudi po domu, ustaljenosti, vrtu, civilizaciji. Sezona lova zagotavlja, da imaš lahko oboje: dom in divjino. Hu! Ne pozabite: ko je oboje obljubljal ameriški sen, se je vedno izkazalo, da je to le iluzija.

ZADRŽAN