Čudovito leto

Russell Crowe je Max Skinner, borzni mešetar, baziran v Londonu. Hladen, brezobziren, aroganten, narcisoiden, brezdušen. Zanima ga le prvo mesto. Ve, kdaj človek zmaga - ko vsi ostali padejo. In Skinner se ima za rojenega zmagovalca, zato ljudem odira kožo. Skinner pač. V kaki šolski postavitvi Dickensove Božične zgodbe bi lahko igral onega patološkega, ošabnega, brezčutnega skopuha. Videti je kot dedič vseh onih japijev, ki so si v osemdesetih rekli masters of the universe. Kot dedič Gordona Gekka (Michael Douglas), ki v Wall Streetu ni puščal nobenega dvoma: “Pohlep je dober!” Kot dedič Mavericka (Tom Cruise), ki je v Top Gunu vedel: “Za drugo mesto ni točk!” Kot dedič Patricka Batemana (Christian Bale), onega elitnega, brezhibno oblečenega, neuničljivega japija, ki mutira v Ameriškega psihopata. In heh, kot sodobnik ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja, ki je nekoč rekel: “Načela so v redu, toda le do določene mere - če izgubiš, ti načela ne pomagajo.” Zoprn tip, prepričan, da je svet rezerviran zanj. Ali bolje rečeno, svet je ogledalo, v katerem se gleda. Max Skinner je poganjek "me" generacije, ekstaza kapitala, patološki eksces tržnega "ubijanja", horror londonskega Cityja, agonični mesija nove stare poslovne kulture.

Tip je tak kliše, da čaka le še na priložnost, da se zasovraži. Hate-mail si verjetno pošilja kar sam. Hej, celo film ga sovraži - in to tako, da mu da drugo priložnost. Noče ga gledati takšnega, kot je. Zakaj ga film noče gledati, takšnega kot je, je na dlani: takšnih, kot je Skinner, smo se že vsi naveličali, ker smo jih videli v mnogih filmih, v premnogih filmih, v preveč filmih. Okej, takšne, kot je Skinner, smo videli v enem filmu preveč.

Ironija je v tem, da Čudovito leto, posneto po bestsellerju Petra Maylea, izgleda kot tisti film preveč. Je Skinner kliše, ki se ga naveličate po eni minuti? Čakajte, da vidite drugo priložnost, ki mu jo da film. Hočem reči, ko boste videli njegovo drugo priložnost, si boste zaželeli, da je ne bi dobil in da bi do konca filma ostal tak, kot je. Druga priložnost gre namreč takole: na lepem umre njegov stric Henry (Albert Finney), ki mu v Provansi zapusti posestvo z graščino in vinogradom. Obstajajo le štiri možnosti: prvič, da njegov stric ni videl začetka filma, drugič, da nastopa v drugem filmu, tretjič, da je videl film Pod toskanskim soncem, v katerem je napeto, stresno, agonično, zapuščeno Američanko (Diane Lane) povsem prerodila Toskana, in četrtič, da mu gre angleški akcent Russlla Crowa tako na živce, da ga hoče prisiliti v francoski akcent. Kajti natanko to se zgodi: Skinner odpotuje na jug Francije, hja, v Provanso, kjer ga čaka druga priložnost, le da tega ne ve. Razumete, ne: tja gre proti svoji volji. Rad bi le uredil stričeve zadeve, prodal posestvo in nagnal vse zaposlene. Toda ko zavoha Provanso, to “nebeško kraljestvo”, ko začuti tisto aromo, ko zagleda vinograd in bejbe, predvsem Marion Cotillard, se spreobrne - zamenja srce, lik, kožo in svetovni nazor.

Le zakaj ne? Provansa izgleda bajno - hej, posnel jo je Ridley Scott, ki nadomešča Cezanna. In punce, ki so vizualni ekvivalent Provanse, se zaljubljajo na prvi pogled - in vse se pišejo Chenal ali pa Chanel. V Provansi je vse enostavno - če imaš grad z razgledom na vinograd in orjaško posestvo. Crowe se tako iz dereguliranega kapitalista prelevi v nesebičnega romantika... ee, v dereguliranega romantika. V komičnega romantika, se razume. In v romantičnega komika. Russell Crowe kot komik? Točno, tu se reč zaplete: ko se Crowe prelevi v komika, si zaželite, da bi ostal tak, kakršen je bil na začetku filma - in da stric Henry ne bi nikoli videl filma Pod toskanskim soncem. Dodatna tragedija je v tem, da se Crowe zelo trudi in muči, da bi izgledal romantično komično in komično romantično - Hugh Grant bi to počel brez muke. Zlahka. In bistveno ceneje. In seveda, za vse to ne bi potreboval Provanse, ampak bi lahko ostal v Londonu. Čudovito leto je film, v katerem so klasika le inserti iz Tatijeve komedije Gospod Hulot na počitnicah.

ZADRŽAN