Parfum - Zgodba o morilcu

Parfum je posnet po slovitem romanu Patricka Sueskinda, ki je postal orjaški globalni bestseller, senzacija in kult. Ko je leta 1985 izšel, je povzročil tudi burne polemike. Nekateri so v njegovi pretencioznosti videli nekaj idealnega, drugi pa le nekaj banalnega. Nekateri so ga imeli za briljantni original, drugi pa so rekli, da so to že brali. V drugih romanih, se razume. Nekateri so v njem videli veliki roman, drugi pa le blef, ki bo dal bralcem občutek, da so intelektualci. Nekateri so v njem - zaradi igrivosti, ironičnosti, samoironičnosti, dekadentnosti, pastišnosti in užitka, ki ga nudi tako ljudski množici kot literarni eliti - videli pravi, tipični, kvintesenčni postmodernistični roman, drugi pa so ob tem dobili ošpice. Nekateri so v njegovem junaku, francoskem parfumarju Jean-Baptistu Grenouillu, videli alegorijo Tretjega rajha in totalitarne osebnosti, drugi pa le anticipacijo Ameriškega psihopata. Razlog več, da ni nikoli umrl. Parfum je v vseh teh letih inspiriral literarni jet-set in popkulturo, tudi mnoge bende, recimo Nirvano ("Scentless Apprentice"), Rammstein ("Du riechst so gut") in Moonspell ("Herr Spiegelmann"), toda veljal je za neposnemljivega. Mnogi veliki režiserji so stali v vrsti: Stanley Kubrick, Tim Burton, Ridley Scott, Miloš Forman in tako dalje. Kdor je dal pač kaj nase, je vrgel oko nanj - in potem pasiral. Kubrick je raje izbral findesieclovsko dekadenco Arthurja Schnitzlerja, Scott je - s Čudovitim letom - raje izbral protistresno verzijo Provanse, Forman in Burton pa sta raje izbrala druge čudake. In tako je Parfum počakal Toma Tykwerja, avtorja filmov Teci, Lola, teci, Bojevnik in princesa in Raj, ki so izgledali tako, kot da so posneti po neposnemljivih romanih. Ali bolje rečeno, Tykwer poskrbi, da Parfum izgleda tako, kot da je bil ustvarjen za film.

Film Vonj po ženski ste videli - zdaj je čas, da vidite resnico vonja po ženski. Parfum je namreč film o moškem brez vonja, ki ga obsede vonj po ženski, toda na morbiden, dekadenten, nekrofilski način. Jean-Baptiste Grenouille (Ben Wishaw) je nepismena in podrazvita sirota, socialni outsider, ki je brez telesnega vonja in ki ga v drugi polovici 18. stoletja, v času predrevolucijske tesnobe, kupi umazani, brezobzirni, dickensovski izkoriščevalec, kralj pariškega trebuha, od katerega ga potem odkupi Giuseppe Baldini (Dustin Hoffman), kralj parfumov. Ne brez razloga: kot se izkaže, ima Grenouille nadnaravno, genialno razvit voh, kar mu omogoča, da takoj - avtomatično, intuitivno - ugotovi, iz katerih elementov je ustvarjen kak parfum, in da lahko ustvarja nove, povsem unikatne parfume. Kar pa ga ne poteši. Ustvariti hoče katalog vseh vonjev, ki obstajajo, še več, ustvariti hoče parfumski Sveti gral, esenco vseh esenc, vonj vseh vonjev, s katerim bi lahko zapeljal in obvladoval cel svet, kar ga odpelje v provansalski Grasse, metropolo parfumov, kjer ugotovi, da pot do ultimativnega vonja - do vonja ljubezni, heh - vodi prek trupel. Jasno, prek ženskih trupel - Grenouille jih ne deflorira, ampak enflorira. Posmrtni vonj žensk je ničejanski ključ do Grenouillevega kraljestva. Parfum je zgodba o geniju, "umetniku", ki ga družba izobči. Ker ni skorumpiran s svojim vonjem, lahko objektivno presoja vonj ostalih ljudi, pa tudi morala ga ne zavezuje - ženske pobija, da bi ohranil njihovo bistvo. In tip, ki hoče biti rezime vseh vonjev, verjame v svojo umetnost - in v terapavtsko moč umetnosti. Nič, v umetnost očitno verjamejo le še pošasti.

ZA +