Pogodba s hudičem

Če se grozljivka dogaja na elitni, prestižni, privatni, slabo razsvetljeni akademiji v Massachusettsu, ki so jo ustanovili “Sinovi Ipswicha”, neke sorte pionirski naseljenci, kakšne so potem možnosti, da ne diši po Stephenu Kingu, recimo po romanu Salem's Lot? Če so junaki te grozljivke štirje najstniki, Caleb (Steven Strait), Pogue (Taylor Kitsch), Reid (Toby Hemingway) in Tyler (Chace Crawford), potomci “Sinov Ipswicha”, ki imajo magične, nadnaravne sposobnosti (ko so dopolnili 13 let, so dobili prvo dozo tega strašnega “talenta”, zdaj, ko bodo dopolnili 18 let, pa jih čaka overdose “talenta”!), kakšne so potem možnosti, da ne diši po Čarovnicah, ki jih je leta 1996 posnel Andrew Fleming? In če na akademijo v tej grozljivki pride novi gojenec, Chase (Sebastian Stan), ki je prav tako “talentiran” in ki bo 18 let dopolnil pred njimi (ali pa tudi ne), kakšne so potem možnosti, da ne diši po Izgubljenih fantih, ki jih je leta 1987 posnel Joel Schumacher? Pri grozljivki imate vedno občutek, da igralci, ki v njej nastopajo, scenarija pred snemanjem niso prebrali. Zato padajo na vse finte in na vse klišeje.

Tudi v Pogodbi s hudičem padajo na vse finte in na vse klišeje, le da se tokrat zdi, da so scenarij pred snemanjem prebrali - in da ga zdaj berejo še enkrat, ker ga prvič niso razumeli. Pogodba s hudičem izgleda kot bralna vaja. Toda malo je verjetno, da scenarij zdaj, v drugo, razumejo, to pa zato, ker so prostori, v katerih se gibljejo, zelo slabo osvetljeni. Včasih se zazdi, da bi lažje brali, če bi skočili v bližnji gozd, kar pa tudi ni povsem verjetno - iz gozda se namreč stalno vali megla. Megla in slaba razsvetljava zakrivata razgled na zgodbo, kar pa vas naj ne zavede - zgodba je tako banalna in tako transparentna, da potrebuje veliko megle in veliko slabe razsvetljave, da bi sploh izgledala kot zgodba. V njej ni namreč ničesar, česar ne bi reciklirale že TV serije.

PROTI