Noč v muzeju

Night at the Museum, 2006

Slovenija je že ves čas polna režiserjev in scenaristov, ki so tik pred tem, da eksplodirajo v Hollywoodu. Ob koncu osemdesetih smo imeli primerek scenarista, ki je trdil, da je svoj scenarij že spravil do šoferja Sylvestra Stallonea. Žal je Sly potem zamenjal šoferja. Nekaj let kasneje smo imeli primerek režiserja, ki je trdil, da je Hollywood na tem, da kupi pravice za rimejk njegovega filma. Hollywood je potem kupil pravice za rimejke vseh korejskih filmov, le za rimejk njegovega ne. Nič hudega - gneča se je le še povečala: zdaj je kopica režiserjev in scenaristov trdila, da imajo že enosmerne vozovnice za Hollywood, kjer se dobesedno tepejo za njihove posnete ali pa neposnete scenarije. Toda do danes ni bilo iz vsega skupaj nič. A po drugi strani, to je le del slovenskega sindroma, ki ga je spočel Vladimir Bartol, ko je hotel Alamut pripeljati do h'woodske ekranizacije. Ni mu uspelo. Vidu Pečjaku je to uspelo, pa četudi nehote in nevede: TV film Kdo je Julia?, ki ga je leta 1986 za mrežo CBS posnel Walter Grauman, je tako podoben neki Pečjakovi noveli, kot da gre za ekranizacijo. Pa ne gre - zgodbo, de facto vzeto iz romana Barbare S. Harris (1977), so mu preprosto “ukradli”. Ali pa tudi ne. Reč ni namreč nikoli prišla na sodišče.

Toda ostalim slovenskim scenaristom, ki zagotavljajo, da so tik pred h'woodsko eksplozijo, Hollywood še “ukradel” ni ničesar. V veliki Hollywood se je uspelo prebiti le Milanu Trencu, ki pa ni Slovenec. A bi lahko bil. Saj razumete: Mi-lan Trenc. Blizu, heh: Milan Trenc, avtor romana, po katerem so posneli Noč v muzeju, je Hrvat, hrvaški animator, ilustrator, stripar, pisatelj in režiser. Njegova kariera lepo dokazuje, da je pot do Hollywooda vendarle malce daljša in malce bolj komplicirana in da ob tem nič ne škodi, če je ta pot posuta z argumenti, jasno, močnimi argumenti, da ne rečem z močjo argumentov. Če pošpegate v Wikipedio, namreč zlahka ugotovite, da je Trenc najprej izdajal stripe, kreiral animirane filme in snemal TV filme, da je potem postal glavni ilustrator tedaj zelo propulzivne zagrebške revije Start, da je strip - v prevodu Iva Štandekerja in z letteringom Zorana Smiljaniča - objavil tudi v Mladini, da se je potem preselil v New York, kjer je s svojimi stripi polnil tako prestižno revijo, kot je Heavy Metal, z ilustracijami pa tako prestižne revije in časopise, kot so New York Times, Time, Wall Street Journal, New Yorker in Fortune - in seveda, leta 1993 je napisal in ilustriral otroško knjigo Noč v muzeju, ki je na h'woodsko ekranizacijo čakala 13 let, heh, tako dolgo, da se zdi kot derivat filmov, ki so nastali vmes.

Ben Stiller igra ločenega, faliranega očeta, ki hoče impresionirati svojega sina, zato si najde novo službo - kot nočni čuvaj v Muzeju naravne zgodovine. Njegovi predhodniki, veterani tega posla, mu dajo spisek s pravili - prvo se glasi: “Vrzi kost!” Kar Stiller stori, ko ponoči nenadoma oživi skelet orjaškega dinozavra. V muzeju zgodovina ponoči oživi - tako kot v filmih Toy Story oživijo igrače. In še preden se skrije pred T-Rexom, mu že teži Teddy Roosevelt, ki ga igra Robin Williams, junak zelo podobnega Jumanjija. Ko se prikaže miniaturni kavboj Owen Wilson, film prešalta v svojo gulliversko impersonacijo, kar pa ga ne reši: Shawn Levy, dežurni za rimejke (Pink Panther!), Noč v muzeju režira kot rimejk kakega starega sitcoma, tako da si želite le, da bi se v tem muzeju čim prej začele uradne ure. Podnevi pač med ogledovanjem muzejev nikoli nihče ne zaspi. In zdaj se vprašajte: kako bi se počutili vi, če bi se kurčili s tem, da ste tik pred h'woodsko eksplozijo, potem bi pa Hollywood po kakem vašem romanu, po kakem vašem scenariju ali pa po kaki vaši ideji posnel film, ki bi ga vsi po širnem svetu razsuli? Kaj šele Trenc, ki ima za sabo dolgo sled argumentov.

PROTI

Milan Trenc je leta 1991 narisal tudi naslovnico Mladine

Milan Trenc je leta 1991 narisal tudi naslovnico Mladine
© Arhiv Mladine