Utrip groze

Pulse, 2006

Utrip groze je tako depresivna, mrtvo počasna grozljivka, da jo morate gledati na fast-motion. In ko jo gledate, si rečete: kje si Wes Craven, ko te najbolj potrebujemo! Toda ironija je v tem, da je Craven - režiser horror klasik a la Zadnja hiša na levi, Opazujemo te, Mora v ulici brestov in Krik - scenarist te grozljivke. No, v resnici niti ni scenarist v pravem smislu tega izraza, hočem reči - Utrip groze ni ravno njegov original, ampak le priredba japonskega neogotskega šokerja Kairo, ki ga je leta 2001 posnel Kiyoshi Kurosawa. In tako kot Kiyoshi Kurosawa, avtor serije efektnih, atmosferskih, kultnih šokerjev (Zdravilo, Karizma), nima nobene zveze z legendarnim Akiro Kurosawo, tudi njegov Kairo nima nobene zveze z glavnim mestom Egipta, ampak z glavnim mestom Japonske, v katerem morilsko videokaseto, ki je terorizirala populacijo Krogov, zamenja računalniški program oz. spletna stran, ki hekerje in druge uporabnike vabi z nenadjebljivo repliko: “Hočeš srečati duha?” Krogi so skušali pokopati staro, zastarelo tehnologijo - videokaseto. Kairo pa je skušal podžgati strah pred novo tehnologijo - internetom. Ali bolje rečeno, na dan je hotel potegniti tehnofobični aspekt tehnofilije. Ali lahko internet pokliče samega sebe? Oja, lahko. Bu! Utrip groze je rimejk Kaira, pravzaprav njegova imitacija.. ee, h'woodska impersonacija. Tako kot so bili h'woodske impersonacije japonskih šokerjev Krog, Temačna voda in Zamera. Že med najavno špico vam postane jasno, da bo internet res ubijal kot kak serijski morilec - med igralci in igralkami namreč najdete same banane, zrele za zgodnji odstrel. A po drugi strani, četudi zamudite najavno špico, vam je hitro jasno, da vsi ti študentje in študentke, slušatelji nekega ameriškega faksa (posnetega v Romuniji), ki jih vodi Kristen Bell, ne bodo videli konca filma: ker piratizirajo muziko in filme (oh, in verjetno tudi pornografijo). Saj veste, downloadajo. A to je le stranski produkt njihovega glavnega greha: svojo dušo so prodali mobilni telefoniji in internetu, virtualni realnosti. Pomeni, da so džankiji virtualnosti. Pomeni, da so osebne, medčloveške, fizične kontakte zanemarili. Pomeni, da niso več del skupnosti. Pomeni, da so se povsem individualizirali, atomizirali, osamili. Pomeni, da jih lahko zdaj spletna stran - oz. morilski duh, ki jo je obsedel in ki hoče ven, v človeško meso, v realnost, in jo požreti (“depikslati”) - mirno in nemoteno žre, sesa in cuza, enega po enega. Internet jih je osamil, da bi jih lažje pobil. In da bi imel lažje delo, se študenti in študentke konektajo le ponoči - ali pa v tako zatemnjenih prostorih, da nimajo šans. Od njih ostane le offline pepel, apokaliptični signal, da so grešili in da oblast prevzema internet, ultimativna bolezen nove dobe. Edini signal, ki še jamči življenje, je signal “ni signala”.

PROTI