As v rokavu

Nihče ne more reči, da As v rokavu ni brez sporočila, saj izgleda kot ekscesna kritika ekscesnega pohlepa in kapitalistične kompetitivnosti. Vsa ostala sporočila so krogle. Razlog več, da je Las Vegas, sidro družbe spektakla, videti kot pokopališče, ki ga Amerika vleče za sabo. As v rokavu diši po Elmorju Leonardu iz druge roke: ko se izkaže, da ima Buddy “Aces” Israel (Jeremy Piven), lasvegaški entertainer in iluzionist, v rokavu asa, s katerim bi lahko kompromitiral mafijskega šefa Prima Sparazzo, na njegovo glavo - oh, in na njegovo srce - razpišejo milijon dolarjev, kar pritegne FBI-jevce (Ryan Reynolds, Ray Liotta & Andy Garcia) in trumo najetih rok, herpetičnih pistolerosov, specialistov, lezbičnih snajperistk, psihopatskih postpunkerjev, neonacističnih frikov, sadističnih žvečilcev prstnih odtisov, ventrilokvistov, masturbantov in drugih oportunistov, ki se jim zdi, da človeka od ameriškega sna loči le milijon dolarjev, ki nočejo, da bi kdo prišel med njih in ameriški sen, in ki izgledajo tako, kot da so Quentin Tarantino, Guy Richie, Robert Rodriguez, Bryan Singer in Takeshi Kitano po Buddyjevo srce poslali vsak svojo vojsko.

Jasno, kapitalizem jih tako presega, da je videti kot Keyser Soze, ki se hkrati vrti na 1.000 televizijskih kanalih. As v rokavu hlepi po tem, da bi mu rekli, da je tarantinovski, toda Joe Carnahan, režiser tega maničnega, ultrakinetičnega, hiperaktivnega, fantazmagoričnega akcijskega ringelšpila s twistom, je šola Tonyja Scotta. Spomnite se le, kako je Scott - očitno ne čisto po naključju brat Ridleyja Scotta - Telesnega stražarja, povsem klišejsko, izčrpano, tako rekoč B zgodbo o plačancu, ki se skuša v Mexico Cityju dokopati do ugrabljene deklice, prelevil v apokaliptični spektakel filmske forme, v orgijo hitre, fragmentirane, asociativne, epileptično-emtivijevske montaže, slow-motiona, fast-motiona, zooma, ekstremnih snemalnih kotov, bujnih velikih planov in panoramiranj, v demonstracijo moči in ekspresivnosti filma. Ni kaj, Tony je garal. In kot veste, je tudi v Že videnem garal. Še bolj pa je garal v filmu Domino, ki ga pri nas še ni bilo, niti v kinu niti na dvdju, in v katerem je akcijski film spremenil v abstrakcijo akcijskega filma, v enciklopedični rezime vseh montažnih rezov, snemalnih kotov in kombinacij planov, ki so na voljo režiserju akcijskega filma. Domino, sicer zgodba o bejbi, ki se je preživljala kot lovec na glave, izgleda kot remix priročnika in supermarketa, iz katerega lahko vzameš, kar ti pač paše. In Carnahan iz Scottovega supermarketa vzame veliko, bistveno več, kot bo pripravljen priznati v svojem avdio komentarju.

Hja, tudi As v rokavu je demonstracija moči filma, le da bo Carnahan lahko rekel: hej, dodal sem split-screen! Carnahan, ki je leta 1998 debitiral s filmom, posnetim za 7.300 dolarjev (Blood, Guts, Bullets, and Octane), in ki je skoraj režiral Misijo nemogoče 3, kar se filmu pozna (maske!), resda sliko tu in tam razcepi, saj veste, na dve simultani sliki, toda lahko bi jo razcepil na 100 slik ali na sliko-v-sliki-v-sliki-v-sliki-v-sliki, pa še vedno ne bi imel občutka, da je povedal vse, kar je hotel povedati. Verjetno stoji pred dilemo, pred katero stoji režiser, ki posname videospot, potem pa se vpraša: Ali sem res povedal vse, kar sem hotel povedati? Problem je seveda v tem, da gledalec ne sledi zgodbi videospota in da se ne trudi z iskanjem povezav med liki, ki nastopajo v videospotu, ampak ritmu štikla, filmski simulaciji glasbe, vizualni abstrakciji glasbe. Nekaj takega se gledalcu zgodi pri Asu v rokavu: ne sledi zgodbi, ker jo forma preprosto zasenči, in ne sledi povezavam med liki, ker so le karikirani produkti forme, le njeni odbitki, ampak formi, ekshibicijskemu, metronomskemu fluxu rezov, kotov in planov, ki funkcionirajo kot vizualizacija soundtracka, štiklov in strelov. Liki - odbiti, ekscentrični, bizarni, perverzni, sarkastični, afektirani, lunatični, patetični, mizantropski, pop nihilistični, groteskni, paranoidni, s shotguni, motorkami, mačetami in drugimi citati - izgledajo le kot osebe, ki si jih med vožnjo v službo videl v vzvratnem ogledalu. Včasih so bližje, kot se zdi, toda nikoli ne pomisliš, da bi se lahko srečali v liftu, kvečjemu na avdiciji, na kateri skušajo drug drugega impresionirati. Carnahan, ki je garal, da je prišel do konca, tudi od gledalcev pričakuje garanje, tako da mu ne more nihče očitati, da je posnel eskapistični film.

ZA -