22. 4. 2007 | Mladina 15 | Kultura | Film
Ohcet bo... in pika!
Because I Said So, 2007
Romantične komedije se naravnost panično držijo formule, ustaljenosti, klišejev. Še več, v klišejih uživajo. In ti klišeji so edini orgazmi, ki jih vidimo v romantičnih komedijah. Zakaj romantične komedije tako hrepenijo po predvidljivosti? Zakaj so z užitkom predvidljive? Iz preprostega razloga: predvidljivost, s katero mahajo romantične komedije, je le izraz tiste predvidljivosti, tiste klišejske ustaljenosti, tiste formulaičnosti, po kateri hlepijo junaki romantičnih komedij. Kdo je običajno protagonist romantične komedije? Točno, fant, ki išče stalno punco. Oh, ali pa punca, ki išče stalnega fanta. Ergo: v romantični komediji vsi iščejo monogamnost. Punce in fantje. Romantične komedije so glorifikacije monogamnosti. Ironija je v tem, da bi bili vsi emocionalni problemi, dvomi in zadrege, s katerimi se soočajo romantični monogamisti, rešljive s poligamijo. Okej, ali pa vsaj z bigamijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 4. 2007 | Mladina 15 | Kultura | Film
Romantične komedije se naravnost panično držijo formule, ustaljenosti, klišejev. Še več, v klišejih uživajo. In ti klišeji so edini orgazmi, ki jih vidimo v romantičnih komedijah. Zakaj romantične komedije tako hrepenijo po predvidljivosti? Zakaj so z užitkom predvidljive? Iz preprostega razloga: predvidljivost, s katero mahajo romantične komedije, je le izraz tiste predvidljivosti, tiste klišejske ustaljenosti, tiste formulaičnosti, po kateri hlepijo junaki romantičnih komedij. Kdo je običajno protagonist romantične komedije? Točno, fant, ki išče stalno punco. Oh, ali pa punca, ki išče stalnega fanta. Ergo: v romantični komediji vsi iščejo monogamnost. Punce in fantje. Romantične komedije so glorifikacije monogamnosti. Ironija je v tem, da bi bili vsi emocionalni problemi, dvomi in zadrege, s katerimi se soočajo romantični monogamisti, rešljive s poligamijo. Okej, ali pa vsaj z bigamijo.
Tudi Milly (Mandy Moore), glavna junakinja romantične komedije Ohcet bo... in pika!, bi vse svoje romantične probleme rešila s poligamijo. Okej, z bigamijo. Stabilizirala bi jo šele bigamija, ali bolje rečeno: romantično varnost, ustaljenost in predvidljivost, po kateri tako hlepi, bi ji lahko nudila šele bigamija. Milly je kakopak seksi, totalna atrakcija. To, da zna odlično kuhati, pomeni, da je čisti afrodiziak. Toda fanta - pravega, stalnega - fanta ne more najti. Tipično. Še bolj tipično: njeni sestri, Lauren Graham & Piper Perabo, sta poročeni. Srečno, kot se reče. Ker pa Milly po malem računa, da ji bo stalnega fanta prinesel Božiček, njena mama (Diane Keaton) sklene, da ji ga bo raje kar sama poiskala. In res, na internet vrže oglas, fantje se javijo, sledi recenziranje - in hop! Najboljša online varianta je sterilni arhitekt Jason (Tom Everett Scott), toda kmalu se pojavi tudi offline varianta - boemski glasbenik Johnny (Gabriel Macht). Milly začne furati z obema, kar je logičo - Jason ima denar, Johnny pa srce. Nelogično je le to, da mora Milly izbrati. Da torej ne more imeti obeh, pa četudi je jasno, da bi šele oba skupaj izpolnila njena romantična pričakovanja. Bigamija je idealno romantično stanje, potlačena resnica romantičnih komedij.
ZADRŽAN
