30. 4. 2007 | Mladina 17 | Kultura | Film
Ura religije
L'Ora di religione, 2002
Pozabite na Da Vincijevo šifro - vera v “sveto žensko” se ustavi tu! Marco Bellocchio, kontroverzni italijanski auteur, ki nam je v svojem zadnjem filmu, Režiserju porok, razložil, kako je izgubil vero v film in Italijo, nam v Uri religije - alias Nasmehu moje matere - še enkrat razloži, kako je izgubil vero v vero in cerkev. Nič posebnega - to je storil skoraj v vsakem svojem filmu. A po drugi strani, le zakaj ne - v Italiji je cerkvena indoktrinacija tako močna in tako represivna, da se celo marksist ne more znebiti duhovnika v sebi. Toda cerkev in klerikalizem je najbolj odmevno in “blasfemično” razmontiral prav v Uri religije, v kateri sloviti slikar Ernesto (Sergio Castellitto), sicer ločeni ateist, izve, da bo Vatikan njegovo mater razglasil za svetnico. Kar je seveda zanj pravi kulturni šok. Ernesto je namreč svojo mater - in njen “nasmeh” - zelo dobro poznal, zato ve, da si beatifikacije ne zasluži. Ni bila svetnica. Daleč od tega. Bila je le naivna tercialka, ki je sam ni nikoli preveč maral in ki jo je Egidio (Donato Placido), eden izmed njegovih bratov, pod vplivom drog zaklal - zdaj pa jo hočejo kanonizirati kot mater vseh mater? Bizarno. Ne, nadrealistično. Ni čudno, da mu niso povedali, da priprave na beatifikacijo trajajo že tri leta. Toda Vatikan je tako ciničen, da celo v Ernestu vidi svoje potencialno orožje, ki naj bi Egidia prepričalo, da bi svojo “izpoved” spremenil in rekel, da je bodočo svetnico zaklal zato, ker ga je hotela odvrniti od blasfemije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
