5. 7. 2007 | Mladina 26 | Kultura | Film
Prekletstvo zlate rože
Man cheng jin dai huang jin jia, 2006
Prekletstvo zlate rože je paša za vaše oči, paša za vaš šekspirjanski instinkt, paša za vaš telenovelistični guilty pleasure in paša za vaš mandarinski posluh. Posnel jo je Zhang Yimou, kitajski auteur, pravzaprav že veteran, ki je pred tem posnel tudi Junaka in Hišo letečih bodal. Jasno, Hiša letečih bodal ni bila nadaljevanje Junaka, pa tudi Prekletstvo zlate rože ni nadaljevanje Hiše letečih bodal, toda te tri epose si lahko povsem mirno predstavljate kot trilogijo, ki jo intonirajo baročno zapletene vizualije, baročno zapletene taoistične koreografije, baročno zapletene akcije, baročno zapletene fantazije in baročno zapleteni odnosi med liki. Razlika je le v tem, da so tokrat odnosi med liki še malce bolj baročno zapleteni. Junak je izgledal kot poljub kaligrafskega esteta, ki je prevečkrat gledal Rašomon, Hiša letečih bodal je izgledala kot poljub porno esteta, ki je prevečkrat prebral Rdečo kapico, Prekletstvo zlate rože pa izgleda kot poljub telenovelističnega esteta, ki je prevečkrat prebral Hamleta. Film se dogaja na začetku 10. stoletja, v času progresivne dinastije Tang, ki je cesarjevala slabih 300 let in ki je v času tega filma svoj “mandat” ravno zaključevala. Da to obdobje jemlje vrag, veste po tem, da cesar (Chow Yun Fat) postopoma in skrivaj zastruplja svojo ženo (Gong Li) - zdravnik namreč po njegovem diktatu zdravilom, ki naj bi blažila njeno anemičnost, dodaja strupeno gobo. No, cesarico pri življenju očitno ohranja le še prešuštna romanca z njenim prestolonasledniškim pastorkom, princem Wanom (Lie Ye), ki pa mu voljo do življenja daje - spočetka tajna, potem javna - romanca s Chan (Li Man), hčerko cesarskega zdravnika. Da pa bi ujeli vse nianse ljubosumnosti, vsa gledišča boja za oblast, vse igre moči, vse ojdipske fantazije in vse motive za maščevanje, sta tu še mlajši princ Jai (Jay Chou), ki se ravno monumentalno vrne z vojne, in najmlajši princ Yu (Qin Junjie), ki se čuti monumentalno zapostavljenega. Kot cesarica. Razlog več, da princi izgledajo kot hčerke iz Kralja Leara - in razlog več, da se cesarica prelevi v Lady Macbeth. Toda za razliko od mračnih, mrkih, depresivnih Shakespearovih gradov je cesarska palača potopljena v žive, razsijane, sijoče barve, zlato lepoto in krizantemsko blaženost, tako da dobimo popolni poligon za pučistično ekstravavanco, za spektakularno izživljanje patricidnih, fratricidnih in infanticidnih fantazij, za opero družinskih disfunkcij. Tako patološko na ljudi vpliva le še idilično, kičasto predmestje. Ljudje, ki živijo v pravljici, nočejo biti ignorirani - iz emocij, ki se ob tem sproščajo, pa itak teče kri.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
