20. 7. 2007 | Mladina 28 | Kultura | Film
Zlata vrata
Nuovomondo, 2006
Ko se je devetnajsto stoletje lomilo v dvajsetega, sta Amerika in Evropa izmenjali veliko blaga - iz Amerike v Evropo so prihajali vsemogoči produkti in polprodukti, v Evrope v Ameriko pa so prihajali ljudje, fizični delavci, človeški polprodukti, ki so potem preplavili ameriške rudnike, tovarne in farme. V Ameriko je tedaj migriralo ogromno Italijanov, pa tudi ogromno Slovencev. To je bil čas velike selitve narodov - čas velikega, rekordnega eksodusa Evropejcev. V Ameriko so potovali kot živina, v skrajno neudobnem, depresivnem in opresivnem podpalubju prekoceanskih ladij, podobnih živinskim vagonom - in tudi v Ameriki so jih sprejeli kot živino. Toda hej, koga to briga? V Ameriki denar raste na drevju. Vsaj tako verjame Salvatore (Vincenzo Amato), 37-letni vdovec z ruralne, nepismene, razcapane, primitivne, totalno neperspektivne Sicilije, ki sklene, da odpotuje v Ameriko. Ne sam, se razume, ampak v paketu s sinom Angelom, z gluhonemim bratom Pietrom, z materjo in z dvema sosedama, najstnicama Rito in Roso. Toda že to, da pridejo do ladje, jih izčrpa - potrebnih je namreč toliko pogajanj, mazohističnih samoponiževanj in logističnih akrobacij, da bi verjetno odnehali, če jih ne bi od Obljubljene dežele ločil le še Atlantik, okej, plovba čez Atlantik, ki je kakopak grozljivka - in mučeniška študija - zase. In ko že mislijo, da bodo izraz “Chamber of Torture” izumili šele v 21. stoletju za pretvezne potrebe ameriškega vojaškega eksodusa v Irak, se jim zgodi otok Ellis, ki je tedaj igral kombinacijo ameriškega imigracijskega urada in carine. Otok Ellis je bil otok zdihljajev, perverzno baziran nedaleč od New Yorka, tako da je imigrantom, ki so čakali v karanteni, nudil lep razgled na famozni manhattanski skyline, simbol “Novega sveta”, hočem reči, baziran je bil tako perverzno kot kasneje razvpiti Alcatraz, ki je zapornikom nudil lep razgled na skyline San Francisca. Nič ni bilo bolj depresivnega, frustrirajočega in morbidnega od tega zaporniškega razgleda na Frisco - z njim je lahko tekmoval le “zaporniški” razgled z Ellisa. Jasno, izkusijo ga tudi vraževerni, nepismeni Salvatore in njegov entourage, ki se mu že v Evropi prilepi mlada Angležinja (Charlotte Gainsbourg), ki se boji, da je v Ameriko ne bodo spustili, ker je samska. A po drugi strani, vsi so samski in vse pričaka purgatorij - mučni, stresni, ekspresivni, birokratski tobogan popisovanj, pregledovanj, preverjanj, testiranj “prisebnosti”, izživljanj, poniževanj, indiskretnosti, kršitev človekovih pravic, slačenj, tuširanj in “civiliziranja”, ki vse skupaj prelevi v gasilski prizor iz Schindlerjevega seznama. Razlika je le v tem, da so Sicilijanci, ki hočejo skozi Zlata vrata, v barvah. Happening! Razlog več, da se jim po malem zgodi to, kar se je Pietru zgodilo, še preden je prišel v Ameriko - obnemijo. Kot da za to, kar doživljajo, ni besed. In kot da jih bodo potem poslali na avkcijo in prodali najboljšemu ponudniku. Zlata vrata izgledajo kot Titanik skozi oči bratov Taviani.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
