18. 10. 2007 | Mladina 40 | Kultura | Film
Jezero
Water, 2005
V Jezeru, ki se dogaja leta 1938 v Indiji, se lahko hindujske vdove samosežgejo s truplom svojega moža. Toda to ni edina možnost: lahko se poročijo z moževim mlajšim bratom ali pa se zaprejo v ashram, “hišo vdov”, v kateri potem do konca življenja živijo v popolni askezi, popolnem celibatu, popolni segregaciji in popolni bedi. Četrte možnosti ni, vse pa so ponižujoče, opresivne in pogubne, kar izkusi tudi Chuyia (Sarala), 8-letna vdova, ki se po smrti svojega 50-letnega moža znajde v “hiši vdov”. Njej in drugim vdovam glave obrijejo, le manekenski, elegantni Kalyani (Lisa Ray) ne, to pa zato, da bi jo Madhumati (Manorama), šefica “hiše vdov”, lažje prostituirala. To je namig, da je segregacija vdov nekaj poslovnega - umaknejo jih zato, da z njimi ni stroškov. Opresija hindujskih vdov ni le produkt verske nestrpnosti, ampak tudi produkt indijskega kastnega sistema, toda Mahatma Gandhi, ki se v ozadju tega filma bori za osvoboditev Indije in hindujskih vdov in ki ga predstavlja mladi pravnik Narayan (John Abraham), ukinitve kastnega sistema žal nima na menuju svojega “pasivnega upora”. Jezera - bolje rečeno, Vode, sklepnega dela “Trilogije elementov” (Ogenj, Zemlja, Voda) - skoraj niso posneli: ko so ga leta 2000 začeli snemati, so hindujski fundamentalisti, zganjali cirkus, prirejali demonstracije, požgali scenografijo ter grozili režiserki in igralkam, češ da gre za zahodno, krščansko zaroto proti Indiji, tako da ga je Deepa Mehta potem posnela na Šrilanki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
