Marcel Štefančič, jr.

26. 10. 2007  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

Varuškin dnevnik

The Nanny Diaries, 2007

Dve nekdanji newyorški varuški sta leta 2002 objavili roman, v katerem sta popisali, kako hladno in brezdušno se newyorški bogataši obnašajo do varušk, ki skrbijo za njihove otroke, in kako hladno in brezdušno se obnašajo do svojih otrok. Varuški sta roman, ki je postal orjaški bestseller, napisali “šifrirano”, ali bolje rečeno - vsa imena sta spremenili in zakamuflirali, da ju ne bi kdo tožil. Njun roman, Varuškin dnevnik, je tako postal alegorija ledene dobe ameriške družine, v kateri plavajo varuške. Problem te alegorije je bil v tem, da ni bila ravno najbolj reprezentativna: varuški namreč nista bili Hispanki, kot je večina varušk, ki čuvajo otroke ameriškega socialnega, političnega in estradnega jet-seta, ampak belki, ki bi lahko počeli tudi kaj drugega. Hispanke običajno alternative nimajo - vse, kar jim preostane, je, da pustijo in zanemarijo svoje otroke in čuvajo otroke ameriških bogatašev. Tipično: svoje otroke pustijo v Mehiki in odidejo v Ameriko, kjer potem čuvajo otroke ameriških bogatašev, da bi lahko preživljale svoje otroke, ki so jih pustile v Mehiki. Če v Ameriko pridejo ilegalno, še toliko bolje - pomeni, da jih je mogoče najeti za manjši denar, da jim ni treba plačevati nobenih zavarovanj, da so voljne vse požreti, da jih je mogoče do konca izkoristiti in izžeti in da do njih ni treba kazati nobenega spoštovanja in sočutja. Tega aspekta v romanu ni bilo. Jasno, tudi v filmu ga ni.

Shari Springer Berman in Robert Pulcini, sicer zakonca, ki sta pred nekaj leti posnela Ameriški blišč, bio kultnega, ekscentričnega clevelandskega striparja Harveyja Pekarja, in ki sta zdaj ta bestseller-a-clef ekranizirala, kritične poante nista zaostrila, ampak sta jo kvečjemu ublažila - varuško, visoko izobraženo Annie, ki je svoji mami natvezila, da dela blazno kariero, igra namreč Scarlett Johansson, jet-set zvezdnica. A po drugi strani, prav Scarlett Johansson daje temu kompromisnemu, napol pečenemu, kvazimučeniškemu materialu resonanco, pa četudi mora pri tem zamenjati pomensko polje. Ko ji prestižni, bogataški, egocentrični, otopeli zakonski par - gospod X (Paul Giamatti) in gospa X (Laura Linney) - prepusti svojega sina, ji je jasno, da bo morala za njegovo varnost žrtvovati svojo svobodo, toda še preden rečete Mary Poppins, že izgleda kot njegova “imaginarna prijateljica”. Dodajte še romantični flirt, ki bi moral biti zanjo off-limits, in njeno izgubljenost, ko ne ve, kaj je huje: to, da bogataša svojega sina sploh ne opazita, to, da bogataša ne opazita nje, ali to, da mora sina bogatašev, ki opazita le sebe in Centralni park, učiti francosko? Iskreno rečeno, huje bi bilo, če bi ga morala učiti špansko.

ZADRŽAN