30. 12. 2007 | Mladina 51 | Kultura | Film
Mokuš
Mokuš, posnet davnega leta 2000 (in zaradi finančno-pravnih nesoglasij med Mlakarjem in Skladom do sedaj “bunkeriran”), je slovenski film o katoliškem duhovniku (Mario Šelih), ki izgubi vero in jo ponovno najde. Ker se je pregrešil zoper Božje postave, ga pošljejo v Mokuš, močvirno vukojebino, megleni kvazicankarjanski Blatni dol, ki se je prav tako pregrešil zoper Božje postave. Toda Mokuš, ki je brez cerkve in brez duhovnika (prešnji je bil, kot kaže, skrivnostno umorjen), se ni le sekulariziral, ampak se je tudi infantiliziral, ali natančneje, vaščani so doživeli hudo mentalno regresijo - postali so vraževerni. Bojijo se namreč, da bo ponovna izgradnja krščanske cerkve prebudila protikrščanske, poganske demone. Toda novi duhovnik ve, da lahko vas, v kateri podkve namesto konjem nabijajo ljudem, odreši le evangelizacija. In tako kot v Izganjalcu hudiča evangelizacija male hudičevke ni prišla brez pljuvanja, bruhanja in drugih oblik izločanja, tudi evangelizacija Mokuša ne pride brez biblične poplave, ki zalije na novo zgrajeno cerkev, s čimer so največ pridobili lokalni gasilci, ki so dovažali vodo, in lokalni gradbeniki, ki so zgradili cerkev, največ pa izgubili slovenski davkoplačevalci, ki so nehote finansirali izgradnjo nove slovenske cerkve. Mokuš bi bil lahko apokalipsa slovenske ruralne nravi, pa ni, ampak le film o iskanju vere tam, kjer jo je Cankar vedno izgubil. Mokuš izgleda tako, kot da bi ga režiser narekoval po telefonu. Ker pa ga je posnel pred mnogimi leti, ko mobiteli niso bili še tako samoumevni in vsesplošni kot danes, se zdi, da ga je narekoval po stacionarnem telefonu - saj veste, ekipe ni mogel vedno dobiti. Kar seveda ni bilo brez kolateralne škode: ker ekipe ni dobil, ji ni mogel omeniti, da bi bilo dobro, če bi igralci, ki igrajo globoko ruralne like, govorili s kakim ruralnim naglasom, recimo cerkniškim. To bi bilo nekako logično: film so namreč snemali na Cerkniškem jezeru. Toda hej, to je film, film pa je fabrikacija: če Los Angeles posnamejo v Bolgariji, še ne pomeni, da bosta fanta, ki skušata odkriti, kdo je umoril Črno dalijo, govorila bolgarsko. V Mokušu govorijo knjižno slovenščino - okej, verzijo knjižne slovenščine, ki tistemu ruralnemu okolju pristoji približno tako kot džins Ahilu. Ko sem pred leti srečal Jerneja Šugmana, se ni mogel načuditi, kako čudaški so slovenski režiserji: režiser jim je rekel, da bodo govorili prekmurščino, ki so jo potem tudi natrenirali, toda ko so prišli na snemanje, je rekel, nič, pozabite na prekmurščino, govorili boste knjižno slovenščino. No, knjižno ljubljanščino. Od ruralnosti tako ne ostane kaj dosti. Mokuš izgleda kot kostumska vaja, ki čaka na parodijo - in ki presiha kot Cerkniško jezero.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
