Estrellita - Pesem za domov

Metod Pevec, 2007

“Kje je pa moj mož,” so prve besede, ki jih izreče Silva Čušin. Njen mož, sloviti violinist Fabiani, je medtem na poti v krematorij. Silva Čušin je igralka, ki vedno komaj čaka, da prižge cigareto. Jasno, smrt moža je lepa priložnost. Marlon Brando je rekel, da je za igralca dobro, če med igranjem svoje roke zaposli - in Čušinova gre za to mantro, zato hoče cigareto prižgati že kar v bolnišnici, pa jo še pravi čas opozorijo, da to ni dovoljeno. To naj bi bila kakopak mala, hipna parodija aktualne družbeno-politične situacije, pa ni - le namig, kako Čušinova hoče, da jo vidimo (in čutimo), le znak njene “globine”, njenih sežganih emocij, iz katerih se kar kadi. V Estrelliti je vse preveč na silo - vsaka emocija potrebuje dimni signal. Metafore so tu tako starinske kot pohištvo. Subtilnost ni ravno najmočnejša plat tega slovenskega “postkolonialnega” martirija, ki nam emocije svojih likov stalno vceplja z ječanjem klasične glasbe, glasbeno verzijo dimnih signalov. Estrellita je kolekcija kvazipoetičnih priložnosti za prižiganje cigaret: Čušinovo, alias Doro Fabiani, je mož varal z mlajšo bejbo, njen sin Julian kar poka od arogance in neobčutljivosti, njeno ljubljansko stanovanje pa od arhaične sterilnosti. Njena samozavest je bila rojena v nevrozi. Dora Fabiani je nekaj takega kot retro potrdilo, da so ženske superiorne, ker so tako rade inferiorne: “Mihael Fabiani ni imel le talenta in violine, ampak tudi Doro Fabiani,” dahne malemu Amirju (Marko Kovačević), bosanskemu beguncu iz barakarskega naselja, ki mu posodi moževo violino. “Ti imaš zdaj vse, kar je imel on!” Dora obenem sklene, da ga bo tudi izšolala - saj veste, da ne bo igral le na splavu. Ali pa da ne bo postal nogometaš. Mali Bosanec komaj čaka na slovensko pokroviteljico, na “dobro slovensko vilo” - in njegova mati komaj čaka na Juliano spolno izsiljevanje. Problem je le v tem, da je težko reči, kaj je v tem primeru huje. Cigareta pač tu razbije več jajc, kot jih je, ali bolje rečeno - Bosanci so tu le zato, da prikimavajo slovenski superiornosti. In da jo sentimentalizirajo. Begunci so tu le zato, da bi se lahko Slovenci “našli”, “odrešili” in bolje počutili. Estrellita je film, ki bolečino slovenskih buržujev primerja z bolečino bosanskih beguncev - in ki si za svojo pokroviteljsko “širino” stalno čestita.

ZADRŽAN