Asterix na olimpijskih igrah
Asterix aux jeux olympiques, 2008
Kaj je skupno kriminalki in športu? Točno, ne trpita čudežnih napojev - ali pa nedovoljenih poživil. Ko je S.S. Van Dine, ameriški pisec kriminalk, leta 1928 formuliral Dvajset pravil za pisanje detektivskih romanov, ni puščal nobenega dvoma: “Zločin je treba pojasniti s popolnoma naravnimi sredstvi. Z metodami, kakršne so, denimo, nevidna pisava, branje misli, spiritistične seanse, prerokovanje iz kristalne krogle ipd., ni dovoljeno priti do resnice. Bralec dobi svojo priložnost, kadar lahko svoj razum meri z razumom racionalno delujočega detektiva, če pa se mora spopasti s svetom duhov ali s četrto razsežnostjo metafizike, je igro že vnaprej izgubil.” Z eno besedo: detektivu do razkritja morilca ne smejo pomagati nevidna pisava, branje misli, spiritistične seanse ali prerokovanje iz kristalne krogle - tovrstni “čudežni napoji” ne pridejo v poštev. Če se to zgodi, pomeni, da avtor goljufa - tako kot v športu goljufa ta, ki jemlje doping. In tako kot od publike ni mogoče pričakovati, da bo tolerirala avtorja, ki goljufa (kar je približno tako, kot da bi uživala v kriminalki, v kateri morilec kar sam prizna umor), od nje tudi ni mogoče pričakovati, da bo navijala za športnika, ki goljufa. Asterix (Clovis Cornillac) in Obelix (Gerard Depardieu) sta taka športnika: skozi življenje se prebijata s pomočjo čudežnega napoja. Ali natančneje, s pomočjo čudežnega napoja se prebijata od zmage do zmage, kar smo videli že v prejšnjih delih, ko je Asterixa igral še Christian Clavier. Ne da je zdaj kaj drugače, toda na reality check naletita, ko se prijavita na olimpijske igre, kjer čudežni napoj - alias doping - ne pride v poštev in kjer mora njun čedni prijatelj Romantix (Stephane Rousseau) zmagati, če hoče dobiti grško princeso Irino (Vanessa Hessler), za katero se meče tudi Brutus (Benoit Poelvoorde), sin Julija Cezarja, ki ga igra Alain Delon. Kaj počne Delon v antični Grčiji? In kaj tam počnejo Michael Schumacher, Zinedine Zidane, Tony Parker, Amelie Mauresmo in ljudje-bombe? Vidite, to je film, v katerem vsi goljufajo. Bilo bi res čudno, če Brutus ne bi. Hočem reči: Asterix na olimpijskih igrah, najdražji francoski film vseh časov (78 milijonov evrov!), mora zelo “goljufati”, da bi lahko konkuriral h'woodskemu popkornu. A po drugi strani, že dobri stari Sherlock Holmes je primere reševal pod vplivom “sedemodstotne raztopine”.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
