L kot ljubezen
L kot ljubezen je film o Gini (Lucija Šerbedžija), mladi režiserki, ki v Pragi snema film o ljubezni, svoj prvenec, in ki ugotovi, da obstaja večja verjetnost, da bo njeno življenje postalo film, kot pa da bo film postal njen film. Njen film je kakopak metafilm o tem, kar gledamo - film o tem, kar je ostalo od nočne urbanosti, od multikulturnega svetovljanstva, od ljubezni, od filmov o ljubezni, od nostalgije in od Jugoslavije. Janja Glogovac je pred nekaj leti posnela doku o Titu, v katerem si je skušala - pač kot punca, ki je bila za Tita in Jugoslavijo premlada - priti na jasno, kaj je Jugoslavijo držalo skupaj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
L kot ljubezen je film o Gini (Lucija Šerbedžija), mladi režiserki, ki v Pragi snema film o ljubezni, svoj prvenec, in ki ugotovi, da obstaja večja verjetnost, da bo njeno življenje postalo film, kot pa da bo film postal njen film. Njen film je kakopak metafilm o tem, kar gledamo - film o tem, kar je ostalo od nočne urbanosti, od multikulturnega svetovljanstva, od ljubezni, od filmov o ljubezni, od nostalgije in od Jugoslavije. Janja Glogovac je pred nekaj leti posnela doku o Titu, v katerem si je skušala - pač kot punca, ki je bila za Tita in Jugoslavijo premlada - priti na jasno, kaj je Jugoslavijo držalo skupaj.
Zdaj to, kar jo je držalo skupaj, najde v Pragi, okej, v praškem nočnem klubu Aqua, v katerem visijo “razseljenci” nekdanje Juge, nova izgubljena generacija (Labina Mitevska, Davor Janjić, Ksenija Mišič, Marko Mandić itd.), friki, artisti, iskalci, desperadosi, vagabundi in transvestiti, ki tu najdejo svoj Pariz (in svojo Casablanco), svojo skupnost, tisto, kar naj bi jih držalo skupaj, nadomestek Jugoslavije, ne kot realnosti, ampak kot občutka utopične senzibilnosti. Razlog več, da so groteskni - groteskni kot njihova nostalgija, kot njihovi poskusi, da bi prišli do denarja, s katerim bi lahko posneli film, in kot njihovo spoznanje, da moraš za ljubezen lagati, goljufati in krasti. Da v vlogi “botra” praškega podzemlja nastopa Rade Šerbedžija, veliki postjugoslovanski “razseljenec”, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da epizodno nastopi tudi sloviti češki režiser Otakar Vavra: ko je leta 1953 videl Vesno, je rekel, da izgleda kot Čapov “spomin na Prago”.
ZA -
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.