Ni prostora za starce

No Country for Old Men, 2007

Llewelyn Moss (Josh Brolin), desperado iz teksaškega trailer parka, krene leta 1980 na lov, jasno, nekam na ameriško-mehiško mejo, kjer pa naleti na pokol. Povsod naokrog so razsuta trupla. Pokola ne prijavi niti ne preveri, če kdo še diha in potrebuje pomoč, ampak najprej pogleda, če je kje kaj denarja. To je edina reč, ki ga zanima. In ko zagleda torbo, polno denarja, zagleda svojo prihodnost. Toda vsak denar ima preteklost.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Llewelyn Moss (Josh Brolin), desperado iz teksaškega trailer parka, krene leta 1980 na lov, jasno, nekam na ameriško-mehiško mejo, kjer pa naleti na pokol. Povsod naokrog so razsuta trupla. Pokola ne prijavi niti ne preveri, če kdo še diha in potrebuje pomoč, ampak najprej pogleda, če je kje kaj denarja. To je edina reč, ki ga zanima. In ko zagleda torbo, polno denarja, zagleda svojo prihodnost. Toda vsak denar ima preteklost.

Ni prostora za starce je film o ameriškem pohlepu. Mossa začnejo kmalu iskati šerif Bell (Tommy Lee Jones), zelo linearni teksaški filozof, ki tarna nad stanjem ameriškega duha, mafijski sindikat, ki za njim pošlje svojega domišljavega specialista Wellsa (Woody Harrelson), in stoični, neusmiljeni, brezčutni, post-lecterski psihopat (Javier Bardem), “ultimate badass”, ki ima tako čudno pričesko in tako čudno ime (Anton Chigurh!), da potem orožje (kompresor za pobijanje živine!), s katerim pobija naključne in nenaključne mimoidoče, niti ne izgleda več tako čudno, in ki odločanje o tem, kdo bo živel in kdo umrl, prepušča naključju - kovancu, ki vedno pride na pravi naslov. “Veš, katera letnica je na tem kovancu,” vpraša prodajalca, ki ga kani ubiti: “1958. Ta kovanec je potoval 22 let, da bi prišel sem. In zdaj je tu. Lahko je le cifra ali mož. Kaj bo torej, cifra ali mož? Reci!” Denar vedno pride na pravi naslov. In Anton je druga stran denarja - smrt. “Lahko bi celo rekli, da ima načela - načela, ki presegajo denar.” Tako Wells opiše Antona, ki na koncu Mossa, že sprijaznjenega s tem, da se ne bo izmazal, vpraša: “Če te je pravilo, ki si mu sledil, pripeljalo do sem, kjer si, kakšen smisel je potem imelo pravilo?” Le totalni mizantrop je sposoben take metafizične preciznosti.

ZELO ZA