Persepolis
Marjane Satrapi se je rodila leta 1969 v Iranu - in doživela je oba Irana, predrevolucionarnega in revolucionarnega. Videla je Iran, ki je izgledal kot sekularni Raj, in videla je Iran, ki je izgledal kot fundamentalistični Raj. Ko pa so se v njej enkrat prebudili hormoni, sta njena starša sklenila, da jo pošljeta na Dunaj - punca je bila z Iranom vse bolj nezdružljiva. Kasneje se je v Iran sicer še vrnila, toda le zato, da bi lahko še enkrat ugotovila, da je z njim nezdružljiva. In vendar v Persepolisu, svoji elegantni, dobro dozirani, panoramski, dnevniški, animirani črno-beli avtobiografiji, posneti po dveh njenih stripih (okej, “grafičnih romanih”), ne pušča nobenega dvoma, da iz fundamentalističnega Irana lahko amputirajo predrevolucionarni Iran, da pa iz nje ne morejo amputirati nostalgičnih spominov na predrevolucionarni Iran in predvsem na to, kar je obljubljal in kar je fundamentalistični Iran potem profetsko retuširal, prekril s plastjo božjega peska, ki potrebuje lucidno, delikatno, senzibilno, šarmantno, nostalgično “imigrantko” (in glas Chiare Mastroianni), da v Iranu spet najde Iran - mamo, očeta, babico in strica, pa velike oči, adidaske, kečap in seks ter Brucea Leeja, Michaela Jacksona, Iron Maiden, Pink Floyd in punk. Mulahi, ki so gledali Persepolis, to veliko soočenje Boga in Karla Marxa, so v njej verjetno videli Godzilo, ki se bo cvrla v peklu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
