3. 4. 2008 | Mladina 13 | Kultura | Film
Točka prednosti
Vantage Point, 2008
V španski Salamanci se na svetovni konferenci o boju proti terorizmu zberejo vsi, ki kaj štejejo, vključno z ameriškim predsednikom (William Hurt), ki začuti tudi to čudno potrebo, da ima na lokalni plazi govor. Na plazo se zgnete nepregledna truma ljudi, turistov, reporterjev, fotografov, TV snemalcev, zastav, telefonov, camcorderjev, mikrofonov, detektorjev, varnostnikov, tajnih agentov, ostrostrelcev in drugih specialistov. Plaza se sredi demokracije prelevi v kombinacijo logističnega kaosa in vojne cone, da bi lahko ameriški predsednik govoril. Hja, demokracijo spremenijo v vojno, da bi lahko ameriškemu predsedniku zagotovili svobodo govora. Toda še preden na govorniški oder dobro pogledamo skozi oči kamer globalne TV mreže GNN, ki jih koreografira Rex Brooks (Sigourney Weaver), ameriškega predsednika že ustrelijo - in atentatu sledita še eksplozija v hotelu, na drugem koncu mesta, in bučna eksplozija na licu mesta, kar je seveda signal, da so v mestu džihadisti, ki so že 11. septembra, pa tudi v Kraljestvu pokazali, da mora teror priti v valovih, ali natačneje, da mora Big Bang najprej dobiti avans, no, petting. Vprašanje je le: so kamere ujele “resnico”? Kdor je videl De Palmove Kačje oči, ve, da so kamere “resnici” le v napoto: več, ko je kamer, manj je jasno, kaj se je zgodilo. Razlog več, da to, kar se je zgodilo, vidimo še enkrat in še enkrat in še enkrat in še enkrat - pač rašomonsko, vsakič skozi oči druge priče atentata. Najprej skozi oči ameriškega tajnega agenta, predsednikovega telesnega stražarja (Dennis Quaid), klona Clinta Eastwooda iz filma Na ognjeni črti, potem pa še skozi oči ameriškega camcorderskega turista (Forest Whitaker), španskega detektiva (Eduardo Noriega) in samega predsednika, ki diši bolj po Rooseveltu kot Clintonu, kaj šele Bushu. Dodajte še el jefeja, ki koordinira to teroristično simultanko (šur, z mobilcem), in teroriste, ki se dobro zblendajo med španske obraze, pa dobite toksično kakofonijo perspektiv in interpretacij, ki “resnico” spremenijo v puzzle. Resnica ni to, kar vidimo, niti to, kar se v paniki odločiš, da je resnica, ampak to, kar je skrito - to, kar tisto skrito drži skupaj. Toda to naj vas nikar ne zavede: ironija je namreč v tem, da je tisto, kar se vidi, bolj kompleksno od tega, kar je skrito. “Vantage point” je relativen in subjektiven kot psihoza mase, dela pa male, ultrakinetične, cliffhangerske čudeže - Točki prednosti, v kateri atentatu na ameriškega predsednika ne sledi ameriška vojška invazija na Španijo (niti na Maroko), prepusti teritorij TV serije 24, le da Kieferja Sutherlanda zamenja Dennis Quaid, in filma Déjà vu, le da Denzla Washingtona zamenja množica Denzlov. A to še ni vse, ko se film s plaze stegne v mesto, na ulice, dobi pospešek Bournovega ultimata. Kar ni naključje: Pete Travis, ki je posnel Točko prednosti, je pred nekaj leti posnel Omagh, TV film o slovitem bombnem atentatu IRE, za katerega je scenarij napisal Paul Greengrass, režiser Bournovega ultimata.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
