Skrivnostna megla

Po romanih in novelah Stephena Kinga, kralja groze & gorja, Osamo bin Ladna grozljivk, so posneli kar nekaj dobrih filmov, celo malih in velikih klasik, toda obenem tudi toliko zelo slabih filmov, malih in velikih katastrof, da se vprašate: kako da ni vseh Kingovih novel in romanov ekraniziral kar Frank Darabont, ki mu King očitno leži - Kaznilnica odrešitve in Zelena milja sta dva nedvoumna dokaza. Skrivnostna megla je tretji.

King je najboljši, ko vzdrži brez pošasti, ko torej ljudi zasuje le s terorjem. In še dolgo v meglo - v Skrivnostno meglo - se boste spraševali, ali so tisto, kar ždi, v megli, ki oblije supermarket, v katerem se znajde skupina ljudi, res pošasti, ali pa v tisti megli ždi le tisto, kar so ti ljudje prinesli s sabo?

Morje iz Solarisa, ki je odmevalo v Krvavem obzorju in Sferi (oh, in v h'woodskem rimejku Solarisa), je končno prišlo domov: v meglo sterorizirane, prestrašene, zgrožene, ogrožene, patološko polarizirane Amerike. Vse se začne s kratkim stikom, z drobno, tako rekoč vsakdanjo nestrpnostjo: strela podre drevo, ki s posesti črnca, Brenta Nortona (Andre Braugher), pade na posest njegovega soseda, slikarja Davida Draytona (Thomas Jane), belca, ki to slabo prenese. Kolateralna škoda sicer ni huda, toda za belca je shock & awe. Mala naravna nesreča mutira v kulturno apokalipso - v sosesko se takoj priplazi megla, ki se zlovešče, kot neke sorte slaba vest, odplazi pred supermarket, v katerem se ob belcu in črncu kmalu znajdejo tudi drugi obupanci (Laurie Holden, Marcia Gay Harden, Toby Jones, Frances Sternhagen itd.), ki dajo tej megli različne verske, rasne, politične, socialne in razredne poudarke in ki jo spremenijo v srhljivega fundamentalista - intenzivnega, demoničnega, primitivnega, toksičnega, perverznega in neopisljivega kot biblični verzi, frustracije, paranoja, Castle Rock in konci filmov, ki ne delajo kompromisov in ki dajo ljudem priložnost, da iz sebe potegnejo pošast.

ZA +