Charlton Heston

Charlton Heston je bil Prvi in Zadnji človek, demokrat in republikanec, večji od življenja in manjši od življenja. Michael Moore ga je v Bovlingu za Columbine tako pomanjšal, da je na koncu - predsednik “National Rifle Association”, enega izmed najmočnejših ameriških lobijev! - le nemo, skrušeno, nemočno odhlačal iz filma, kot karikatura kavbojev, ki so nekoč na koncu filma odjezdili v sončni zahod. Heston, simbol ameriške moči, je odhlačal v poljub smrti. Bovling za Columbine bi bil lahko naslovljen tudi: Ljubica, pomanjšal sem Charltona Hestona! Bili so časi, ko je bilo to nemogoče. Heston je bil Shakespeare popularnih žanrov, monumentalni, atletski, mišičasti, možati angel izklesanega obraza, epske čeljusti, modrih oči, orlovskega nosu in aristokratske nepristopnosti, monolitni filmski aksiom, ki se je med rekami statistov znašel bolje kot Stalin, Tito in Hitler skupaj. Specialne efekte je potreboval Bog, ne pa on. Lahko bi igral Boga in bi ga ljudje vzeli zares. Nekateri igralci imajo nasmeh, ki ga takoj pozabiš. Nekateri imajo nasmeh, ki ga niti ne opaziš, pa čeprav se ves čas trudijo. Nekateri pa se trudijo, da bi svoj nasmeh skrili, ker je to edini način, da se z njim ne začnejo ukvarjati psihiatri. Heston je imel nasmeh za kamnoseke. Lahko bi ga razsekali na kose in uporabili kot plošče, na katere bi potem izklesali Deset zapovedi. Ali pa Enajst tez.

Da so pred njim velike reči, je bilo jasno že kmalu: začel je kot lastnik cirkusa (Največja predstava na svetu), Buffalo Bill (Pony Express), ameriški predsednik Jackson (Predsednikova žena) in mesijanski odrešitelj sveta, ki ga skušajo v Goli džungli požreti marabunte, nevarno podobne komunistični zalegi. Nobena vloga ni bila prevelika, zato je v Desetih zapovedih igral Mojzesa - z govorečim gorečim grmom je kramljal tako prepričljivo, da se je ljudem zazdelo, da je dialog z Bogom res mogoč. Razlog več, da je v Ben-Huru igral Jezusovega buddyja, ozaljšanega z Oskarjem. Da bi ostal večji od življenja, je igral El Cida, Janez Krstnika (Največja zgodba vseh časov) in Michelangela (Ekstaza in agonija). Toda leto 1968 je vse spremenilo. Iz demokrata se je prelevil v republikanca. “Moja politika se ni spremenila - demokratska stranka se je spremenila.” Ni čudno, da je v Planetu opic v grozi ugotovil, da ljudem vladajo opice, v Zelenem soncu, da ljudi predelujejo v hrano, v Zadnjem človeku pa, da je zadnji človek na svetu, tako rekoč Will Smith. Hollywood je lansiral widescreen in technicolor, toda moral je priti Heston, da sta dobila noge - Heston je izgledal kot tehnološki čudež, ki je nosil breme družbe spektakla. V Potresu se je zanjo celo žrtvoval - kot Jezus. Kar je bilo tako nepotrebno in tako apologetsko kot tedaj, ko je rekel, da mu lahko orožje vzamejo le mrtvemu. Michael?