Mihael Bregant

4. 12. 2000  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Knjiga

Brinove jagode

Mondena, Grosuplje 2000, 81 str.3.780 SIT

Prva: "Zmrznjenec na/ klopi v parku Idila/ v meglenem jutru"

Zadnja: "Belo pismo na/ moji pisalni mizi 'Nenapisana/ stegnjena roka"

Mišljene so seveda trivrstičnice, zato ženski spol na začetku, ne pa moški haikuji (5-7-5 zlogov), o katerih tako pridno govorita sicer piska uvodne besede na zavihku ovitka Bina Štampe Žmavc in avtor zaključnih besed Rade Krstič, drugače Mondenin urednik. Gre za osmo Frbežarjevo knjigo. Že z ludističnim podnaslovom hajka je avtor gotovo čisto drugje kot zen budizem, da o približni obliki teh t. i. haikujev sploh ne govorim. Razen zadnje trivrstičnice skoraj ni pravih haikujev, namreč formalno korektnih pesmi, da o zmrznjencih in popisanih rokah niti ne govorim. Zmrznjenci pa idila? Čemu služi tak napad na zen budizem? Roka, ki je poleg belega pisma na pisalni mizi, je kvečjemu nepismena, če je pismo še vedno belo, ne pa nepopisana. Kdo pa še piše po rokah? Otroci? Frbežar si je za moto sicer izbral Kosovela, ki konstatira, da je njegova beseda grenka kot brinova jagoda s Krasa. Očitno se je ta povzpela celo v Frbežarjev naslov. Če imajo Frbežarjevi 'haikuji' tudi po trinajst zlogov, ne pa največ sedem, je pesnik s tem hotel razmajati haiku do temeljev, kot so drugi očitno s podvojenim ali repatim sonetom tega. Pesmi vsebinsko v predstavnem merilu lahko segajo od hermetično abstraktne resničnosti do povsem jasno opredeljive in obnovljive predmetnosti. Zanimiva je še ena iznajdba. Čeprav se v pesmih ne uporabljajo diakritična znamenja, je prisotna velika začetnica, tako da točno vemo, kje je cezura v verzu. Haiku oz. njegov približek je tako morda čisto potihem zamenjal drugo mitemizirano pesniško obliko pri nas - namreč sonet. Ferbežar pa se je, ne da bi vedel, poklonil Prešernu.

Prva pesnica s svojo zbirko haikujev pri nas je bila pred kakimi desetimi leti avstralska Slovenka Pavla Gruden. Potem je bila ustanovljena revija Apokalipsa, ki z izdajanjem pesmi,pesniških zbirk in razpisovanjem vsakoletnega natečaja načrtno skrbi za razširjanje haikuja. S Frbežarjevo zbirko pa smo dobili poskus razvrednotenja haikuja, pesniške oblike iz 17. stol., in njegovo demontažo. Čemu je bilo to potrebno, bodo vedeli tisti, ki razumejo izdajo Frbežarja v češčino pred leti in povratno izdajo češkega izdajatelja, sicer manj pomembnega češkega pesnika.