Bernard Nežmah

5. 11. 2001  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Knjiga

Aleksandar Ranković: Dnevničke zabeleške

Jugoslovenska knjiga, Beograd 2001, 3.000 SIT

Na začetku julija 1966 so bili prebivalci Jugoslavije šokirani, saj so jim sporočili, da je podpredsednik države in sekretar CK ZKJ, prej dolga leta podpredsednik vlade in minister policije, član vrhovnega štaba NOB, predvojni komunist, organiziral birokratsko zaroto zoper samoupravljanje in prisluškoval predsedniku Titu, tovarišu Kardelju in celotnemu vrhu politike z namenom, da bi jih diskreditiral.

Odstavljeni Ranković od tedaj ni v javnosti več spregovoril, pač pa si je pisal beležke o usodnem plenumu, o medvojnih dogodkih, pogajanjih z Dražo Mihajlovićem in o načinu, kako ga je poskušala UDBA držati v prostovoljnem hišnem priporu.

V cirilici objavljeni zapiski so fragmentarni - uredili so jih žena Slavka in sinovi -, v njih avtor ne poskuša analizirati delovanja Titove politike kot celote. Tako kot je pred njim storil Milovan Djilas in za Sovjetsko zvezo Lev Trocki.

Čeprav politično likvidiran in vržen iz partije, ostaja Ranković še naprej pravoverni komunist, ki ne postavlja pod vprašaj sistema, temveč le posameznike brez hrbtenice. Zanimivost knjige so zato detajlni opisi vzdušja okoli Tita, ki ni prenesel nobene kritike niti pomislekov na svoja početja. Naenkrat se izkaže, ne le da svobode govora ni bilo za navadne državljane, celo veliki funkcionarji, partijski sekretarji, partizanski generali, ministri in predvojni komunisti so si le šepetali, nihče se ni upal Titu zoperstaviti na glas, kaj šele na partijskem sestanku. v javnosti. Sicer pa je IK CK ZKJ zasedal samo takrat, kadar je imel Tito čas.

Ranković, ki sicer piše v funkcionarskem jeziku, beleži intrige na dvoru med Jovanko in Pepco Kardelj, pijanske ekscese Steva Krajačića, ki je na otvoritvi spominske plošče v Jasenovcu vpil, da so ustaši pobili še premalo Srbov, pojasnjuje, kako in kje je Vukmanović-Tempo falsificiral svojo biografijo, a ostaja resen, ko nasprotuje praksi, da po živih revolucionarjih imenujejo celo podjetja kot npr. valilnica piščancev Edvard Kardelj in dobivajo šole imena po nepismenih borcih NOB.

Ko avtor poskuša razumeti, zakaj so ga odstavili, se spomni partijskih govoric, da naj bi mu eden izmed ruskih gostiteljev nekoč v zdravici nazdravil kot bodočemu predsedniku Jugoslavije.

Ob odstavitvi premišljuje protislovja: Kardelj in Tito sta že pred leti samoiniciativno ozvočila svoje prostore, Kardeljevo pisarno nj. tajnik Anton Vratuša, sedaj pa obtožujejo njega. Obtožb niso podkrepili niti z enim dokazom ali pričo, ki bi to potrdila, pri čemer njega kot obtoženega preiskovalna komisija sploh ni zaslišala. Obtožili so ga za protiustavno delovanja, toda zoper njega niso vodili sodnega procesa; Tito ga je pomilostil, ker bi sodni postopek škodoval ugledu države. Ker je vršil in organiziral aktivnosti proti ciljem socialistične družbe, so ga odstavili z mesta državnega podpredsednika, toda do konca mandata l. 1967 je ostal poslanec narodne skupščine. Edinkrat, ko je nameraval v skupščini spregovoriti, pa so mu dali predhodno vedeti, da naj tega v svoje dobro ne poskuša.

Čeprav je Ranković kot šef policije veljal za enega iniciatorjev vsemogočih partizanskih pobojev, pa v svojih zapiskih izpričuje povsem diametralno držo, ko opisuje, kako je bil Ivan Maček jezen kot ris, ker je moral s svojim vodom čuvati skupino nemških vojnih ujetnikov, on pa jih je hotel postreliti. Ranković je zagovarjal idejo, da morajo z ujetniki postopati po mednarodnih konvencijah, še zlasti zato, da bi z Nemci, ki partizane jemljejo kot bandite, dosegli partnerski odnos dveh bojujočih se vojska.

Posebej zanimivo je obdobje po odstavitvi, ko so ga poskušali pripraviti v samoizolacijo. Na letovanju v njegovi dubrovniški hiši ga je obiskal šef lokalne UDBE, ga obvestil, da imajo zanesljive podatke, da ustaši pripravljajo atentat nanj, mu svetoval naj raje ne zapušča več svojega bivališča in mu v pomoč izročil še telefonsko številko, na katero naj pokliče, če bo opazil kaj sumljivega. Ranković, katerega so tajne službe vseskozi zasledovale s po dvema avtomobiloma in več agenti, je spregledal trik, ki naj bi ga zapeljal v prostovoljni hišni zapor, in načelnika UDBE potolažil: "V redu. Se vam bom javil po telefonu, takoj potem ko me bodo ustaši ubili."

Ko je opazoval, kako ga tajne službe zasledujejo, je z zadovoljstvom zabeležil, da so neprofesionalne, saj so se često izdale, vse drugače kot takrat pred, med in po vojni, ko je sam vodil partijsko konspiracijo. Potem s ponosom omeni, da je po Pavelićevi razglasitvi NDH aprila 1941 zapustil Zagreb s ponarejeno izkaznico zagrebškega obrtnika in v spremstvu aktivistke, ki je potovala z dokumenti na ime - Ana Pavelić.

Finalno vprašanje: zakaj je drugi človek države takoj ponudil odstop z vseh funkcij, še preden so ga sploh obtožili? Dva tedna pred brionskim plenumom se je nenadoma sestal IK CK ZKJ. Na njem je Tito spregovoril o ozvočenju in prisluškovanju njemu osebno, Kardelju in še nekaterim. Na sestanku, ki je trajal vsega eno uro, so obravnavali izsledke anonimne tehnične komisije, ki je to ugotovila. Tak usoden trenutek, toda vsi prisotni so popolnoma mirni, nobene jeze, nobenih čustev. Vsi so že vse vnaprej vedeli, razen njega. Zanj je bil to signal, da gre za vnaprej dogovorjeni in režirani sestanek. Ne da bi bil imensko sploh omenjen, je zato Ranković takoj ponudil svoj odstop. Bitka je vnaprej izgubljena. Kot stari komunist je vedel, da si na partijskem procesu že vnaprej poražen, saj resnice ne določijo fakti, pač pa sklep centralnega komiteja.

Ranković je v dnevniških spominih vrnil brionskemu plenumu z imenitnim paradoksom: "Jaz, ki prisluškujem Titu, nadziram ves državni vrh, vem celo, kaj kdo misli, tudi v spalnici, sem si dovolil luksuz, da nisem vedel nič o tem, kaj se je poslednje tedne pletlo okoli mene."