Danijel Vončina

15. 4. 2003  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Knjiga

Andrej Brvar: Odzivi: pogovori in zapisi

Litera, Maribor 2003, 4.212 SIT

"Zmeraj je čas satire, ker je zmeraj čas neumnosti ..."

In (v enem od intervjujev tako oklicani) literarni upornik Andrej Brvar (r.1945), pesnik, po študiju komparativist, je s svojim pesniškim, pa tudi polemičnim jezikom že dobrih trideset let jedek vzbujatelj slabe vesti pri mnoštvu tvorcev raznoraznih občečloveških, sploh pa zadrto slovenskih neumnosti. In kaj je pri celotni zadevi najhuje?

Predvsem oziroma izključno žalostna resnica, ki "traja" od prve do zadnje strani pričujoče knjige (torej skozi tridesetletni prelet avtorjevih javnih odzivov in prizivov): bera neumnosti na Slovenskem se iz leta v leto ne zmanjšuje, temveč veča.

Pojdimo po vrsti: najprej je pet let poslušal predavanja Pirjevca in Ocvirka "samo zato", da je potem z diplomo iz primerjalne književnosti sploh lahko dobil delo akcesorja, t.j. nabavnega referenta v Mariborski knjižnici (v tem času se je začelo tudi njegovo prijateljevanje s Forstneričem, Jančarjem, Krambergerjem in Partljičem - in rodila se je razvpita peterica, ki naj bi "uzurpirala" mariborsko kulturo).

No, Brvar je takrat, kot pesnik, odigral "vlogo" moderatorja partizanskih otroških igric (Ole / Partizani / Se greste lovit / Ste pripravljeni / Zdaj / itn. /) in se s tem do smrti zameril borcem. Nato je slednjim, še bolj pa literarnim strokovnjakom vneto razlagal, analiziral svoje literarno delo, seveda (skorajda) brez uspeha. Potem sledi obdobje vprašanj in modernih (SLI)odgovorov o narodu in državi, ko bo končno najvažnejše to, kar bomo Slovenci počeli sami s sabo. Potem ...

Skratka, zmeraj je čas "satire".