Bernard Nežmah

12. 5. 2003  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Knjiga

Zdenka Žebre: Se spominjaš Afrike

Mladinska knjiga, Ljubljana 2003, 5.490 SIT

Spomini na 15 let življenja v Etiopiji in Gani v šestdesetih in sedemdesetih.

Napisani so v drugi osebi, kar že v formi podeli afriškim zgodbam nekaj momentov drugačnosti: Spominjaš se vznemirjenosti in kanca nervoze, ki sta te prevevali, ko si se z etiopskim cesarjem prvikrat srečala iz oči v oči. S cesarji se pač ne rokuješ vsak dan.

Zastavljeni so linearno kronološko, ko beležijo afriške peripetije, ki pa jih avtorica ne stke v organsko celoto. Knjiga namreč razpada na dva dela: na etiopski in na ganski, med seboj popolnoma različna. Ne toliko zavoljo različnosti, kakor zaradi drugačnega avtoričinega pristopa.

Problem je strukturen. Potopisi oziroma krajepisi so na Slovenskem obroben žanr, največkrat vzporedni rezultat človekovega profesionalnega angažmaja, ko nekdo, ki ga je splet delovnih razlogov zapeljal v tuje kraje, potem pa po koncu karierne epizode še opiše svoja doživetja in opazovanja. Kdaj pa so vnaprej pripravljen projekt: s kolesom med Indijanci, z zmajem s Kilimandžara, na vseh celinah sveta, ob katerem domačini in njihova življenja služijo bolj za okvir zgodbe.

V primeru Žebretove gre za varianto prvega pristopa, kar ima povsem praktično neugodnost, da iz dopadljive zgodbe Etiopije prileti kot hruška z drevesa v Gano, kjer ji delovni angažma njenega soproga ne ponuja več pristnega odnosa z deželo.

Avtorica doživlja Etiopijo na lastni koži. Tako opisuje tisto samoumevno lahkotnost, s katero tamkajšnji človek - tudi belka, ki z veseljem zaživi med njimi - srečuje leoparde, kače, hijene, leve, ne v obliki filmskih grozljivk, ampak kot treznost sobivanja. Ko beleži slavnostni obisk Heile Selasieja, je ne prevzame glamuroznost rituala, temveč je pozorna na sprevod, ki ga tvorijo številni nesrečneži, ki bi radi cesarja prosili za milost za zaprtega brata, za pomoč pri iskanju izginulega očeta, za zaščito pred oderuškim fevdalcem ..., cesarjeva garda pa jih brezobzirno pomeče s poti. Ko se srečuje z Etiopijci, prisluhne njihovim pripovedim, sledi tamkajšnjim logikam, ki celo iz prostitucije naredijo dostojen poklic, pobrska v spominih na čase Mussolinijeve okupacije, skratka, uspe ji predstaviti ritem in utrip dežele.

Poglavje o Gani je drugačno, v njem dominirajo turistično zgodovinski prikazi, manj uspešni poskusi interpretacij magije, pripoved o gani iz druge roke, tako da branje izgubi stik z osebno avtoričino zgodbo, ki tu dobesedno izpuhti.

A navkljub temu - za slovensko potopisno produkcijo solidno delo.