Danijel Vončina

4. 7. 2004  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Knjiga

Andrej Brvar: Naplavine

Študentska založba, Ljubljana 2004, 4.900 SIT

"... In je prisopihal vlak in so nas popeljale tračnice in od takrat - moj bog, saj mi je minilo skoraj celo življenje! - od takrat smo doživeli marsikaj in marsikaj še doživljamo ..."

Sam naslov zbirke, Naplavine, tako naš pesnik (r. 1945; v leksikonih, sploh pa v obvezni šolski literaturi "obvezno predstavljen oziroma izpostavljen" kot sklicatelj zborovanja), nima v sebi nič konceptualnega, ampak hoče le označiti upočasnjeno, meditativno doživljanje "reke življenja". No, in omenjeno pesnikovo vodovje zdaj na obalo bralčevega sprejemanja (in daj bog, dojemanja!) dobesedno naplavlja - skozi hrumot in pršenje - posamezne epizode iz totalitete sveta: in to tako iz njegove prisojne kot tudi osojne strani. Prisoja, primer (ko dekle sprašuje fanta , če kaj misli nanjo): "S prijatelji nazdravljam ljubim nožicam, rdečim in črnim hulahop nogavicam, / za čeveljčke bele so zdravice donele ... / ... pili po kravje / na tvoje zdravje ... / Zate so se ga, mavre, napili, / se zate povsem pogubili, / ljubezen moja mala." Osoja, primer (Zgodba, ki se je morala zgoditi): "... tako sta v pičlih treh mesecih zgubila oba otroka in po treh letih zakona ostala spet samo zakonca ... Kljub vsemu pa so bili najtežji dnevi in tedni po pogrebu ... Kadarkoli je morala v spalnico po to ali ono, je vstopila še zmeraj tiho, po prstih je še zmeraj šla tudi ven, a ko se je pri vratih ozrla in se ovedla prazne posteljice, prazne košare ... takrat ... takrat ..."

Poezija, ki govori v obliki zgodb.