Danijel Vončina

26. 9. 2004  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga

Anna Fienberg: Sposojena svetloba

Založba Miš, Dob pri Domžalah 2004, 5.460 SIT

Pretresljiva izpoved dekleta, ki že pri šestnajstih obvlada znanstveno "branje" neba, glede vedenja o spolnosti pa je popolnoma - nepismena.

Sam zaplet zgodbe, to je najstniška nosečnost, je že dolgo časa pravzaprav nekaj vsakdanjega in v mladinski literaturi tudi že ničkolikokrat prežvečenega, vendar pa sta potek in razplet dogodkov v Sposojeni svetlobi tako svojske narave, da knjiga dobesedno z(a)grabi bralca že po prvih prebranih straneh. Glavna junakinja je šestnajstletna Callisto, punca, ki je že od malih nog obsedena z astronomijo (in to do te mere, da soljudi prepoznava samo še kot lune /sledilci/ ali zvezde /ustvarjalci svetlobe/ ), zdaj v svojih srednjih najstniških letih pa od vsega tu-zemeljskega pogreša samo večje oprsje in - harmonijo v družini.

No, svoje nejoške si povečuje z v modrček vstavljenimi papirnatimi robčki, kar pa zadeva rešitve družinskega problema, starša namreč živita drug mimo drugega, podobno kot dva različna televizijska programa, ona pa ima zato na grbi še skrb za petletnega bratca Jema, no, tu pač ne najde rešitve. Skratka, z nikomer najbližjih (svetla izjema je samo babica, znanstvenica, ta nekoliko čudaška, a realistična oseba) se ne more pogovoriti o svojih mladostniških problemčkih in problemih, zato večino prostega časa preživlja z bratcem v njegovem Batmanovem svetu, preostanek le tega pa podarja nastopaškemu deskarju Timu, ki jo kaj kmalu za(po)pelje v nosečnost. Na tej točki pa se nevsakdanja zgodba začne ...

Obvezno čtivo za mladež in njih starše, pa tudi za strokovnjake, ki se prostovoljno ali po službeni dolžnosti "bodejo" z njimi.