Bernard Nežmah

24. 10. 2004  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Knjiga

Mirko Kovač: Vrat materinega telesa

Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, 5.990 SIT

Ponatis znamenitega romana Vrata od utrobe iz leta 1978.

Mirko Kovač je medtem postal klasik, eden vrhov literature povojne Jugoslavije, avtor sodobne mojstrovine Kristalne rešetke,nagrajenec Vilenice, skratka pisatelj, čigar literarna moč je preživela tudi jugoslovanske vojne.

Vrat materinega telesa je roman bolj po obsegu in načinu pripovedovanja; celo sam pisec ga opredeli kot spomin. Ne avtobiografski bolj zgodovinski spomin. Čeravno zgodbe tečejo okoli osrednjih likov očeta in matere, je delo pripoved o Hercegovcih iz okolice Trebinja od konca 19. stoletja pa do informbiroja. Tekst se ne ustavlja pri posameznikih, zakaj preigirava jih kot igračke prelomnih časov, ki gomilajo kri in trupla. Kot tak bi bil roman trpek, poln bolečine in moralnih drž, toda avtor opisuje junake skozi perspektivo veselja do življenja, ali pa prek maničnega oklepanja tega sveta.

Vzemimo primer partizanskega poveljnika Dimitrija, ki mu amputirajo obe nogi in eno roko, a ne zapade bolečini invalida, nasprotno, prav zdaj postane originalni lik. Krutost bivanja je pravzaprav glavni motiv, ki ga avtor preigrava skozi čas. Naj si bo fotografija obešanja upornih Srbov iz l. 1914, ki ji sledi ironična faktografija, da je sarajevski krvnik izstavil avstro-ogrskim oblastem račun za obešanje v višini 1730 kron. Ali pa zgodba slavnega zlatarja iz Trebinja, ki je umrl reven v slami. Ne, avtor ni ciničen: ko popisuje usode žrtev, iz njih napravi osebnosti. Še toliko manj nacionalističen: heroji in antiheroji so zdaj hrvaškega, zdaj srbskega rodu, enkrat muslimani, drugič komunisti.

Pogled, ki postavlja zgodbe, je humanistova ironija nad postopki oblasti, v največjem obsegu partijskih. "V bogatih deželah krmijo prašiče z ribjo moko, da bi slanina postala bolj mesnata, pri nas pa se to doseže s postno hrano, najpogosteje z gladom." A pisanje ni zunanje preigravanje situacij, pisatelj je namreč mojster detajlov, teh drobnih praktik, po katerih se odlikuje vešč sadjar, pop, mesar, štacunar, rokohitrec, revolucionar, ovčerejec ... Ko jih jemlje za epizodne like udejanja splošno načelo humanizma, saj iz vsakogar lahko ustvari zanimivo literarno persono.

Roman, ki v počasnem ritmu vodi bralca skozi zgodovino vsakodnevnega življenja.