Jure Trampuš

30. 4. 2007  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Knjiga

Richard Dawkins: Bog kot zabloda

Založba Modrijan, Ljubljana, 2007, 34,90 €

Richarda Dawkinsa, evolucijskega biologa iz Oxforda, ki ga imajo za enega izmed najvplivnejših svetovnih intelektualcev, se ni brez razloga prijel vzdevek Darwinov rotvajler. Trdi, da sta edina prava razloga, zakaj obstajamo, evolucija in naravna selekcija, človeštva ni ustvaril inteligentni načrt, ni ga ustvaril splet okoliščin ali bog, takšni, kot smo, smo samo zaradi preprostih pravil naravnega izbora.

Dawkins v knjigi Bog kot zabloda najprej zavrne hipoteze o bogu. Ker je globoko veren nevernik, zanj bog ne obstaja, kot znanstvenik pa dopušča zanemarljivo majhno možnost, da se moti, razlika med znanostjo in vero je pač ta, da znanost temelji na dokazih, racionalnem sklepanju, religija pa na veri. "Vem, da ne verujete v starega bradača na oblaku, torej z njim ne zapravljamo več časa. Tu ne napadam nobene konkretne različice boga ali bogov. Tu napadam boga, vse bogove po vrsti, vse, kar je nadnaravno, ne glede na to, kje in kdaj so si ljudje to izmislili ali si še bodo." Za obstoj boga ne obstajajo prepričljivi (znanstveni) dokazi, argumenti Tomaža Akvinskega ne veljajo, ne veljajo niti ontološki argumenti, argumenti lepote, argumenti lastnega izkustva in jasno niti argumenti Svetega pisma. Štirje (izbrani) evangeliji so za Dawkinsa pač enaki Da Vincijevi šifri. "Edina razlika je v tem, da je Da Vincijeva šifra sodobna fikcija, evangeliji pa starodavna." In seveda, prva je del pop kulture, drugi pa že več kot 2000 let usodno vplivajo na človeško družbo, pa čeprav njihov vpliv ne pomeni, da so resnični.

Dawkins pričakovano secira Staro zavezo, grozodejstva in genocidne zgodbe v njej. Napada tudi popise Jezusovega življenja, a hkrati priznava, da vsebuje Nova zaveza ponekod sprejemljivejše moralne napotke kot pa njena predhodnica. Kljub temu nad to pravljico ni preveč navdušen. Jezus je recimo imel do matere nespoštljiv odnos, prav tako je bil nespoštljiv do družine, saj je od svojih učencev zahteval, naj zapustijo svoja ognjišča in mu sledijo. To je popolnoma enako temu, kar od privržencev zahtevajo nekateri "novodobni kulti". Prav tako ga moti izvirni greh: "Kakšna etična filozofija pa lahko še nerojene otroke obsodi zaradi greha nekega daljnega prednika?" Mimogrede, geslo ljubite svojega bližnjega je svojčas pomenilo ljubite drugega Juda. Ljubite ene, tistih drugih, pa ni treba ... In kdo so za Dawkinsa največje žrtve zablode, imenovane bog? Otroci. A ne samo zaradi spolnih zlorab, obstajajo še hujše. "Spolna zloraba je nedvoumno grozljivo dejanje, vendar dolgoročno otroku povzroči manj škode kot pa katoliška vzgoja sama po sebi ..."

Mesijansko napisana knjiga, ki naj bi ljudi odvrnila od goljufive kače, je sicer napadalna, a natančna in prepričljiva. Ni dokazov za obstoj boga, so samo ideološki svetovi, ljudje, ki so vanje ujeti, in institucije, ki jih zlorabljajo. Lonček pa zraven pristavlja tudi politika. Če v ZDA obstajajo ljudje, ki prišepetujejo predsedniku, da bog pravi, naj ZDA napadejo Irak, ne vidim pametnega razloga, da ne bi bili tudi v Slovenji posamezniki, ki politikom prišepetujejo, naj bog v družbi končno dobi takšen položaj, kot se spodobi. Težava je le v tem, da se ne ve, kdo je pravi bog, in da ti politiki knjige Richarda Dawkinsa Bog kot zabloda ne bodo prebrali.

+ + + + +