napo.lee.tano

23. 10. 2000  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

Klemen Klemen: Trnow stajl

Nika, 2000; v big bangu na wolfovi so trnowske večernice na voljo za ugodnih 2.400 sit

Da je Trnovo kraj, kjer pesniki zrejo v svoje muze in potem od njih navdiha ne morejo spati, je zapisal že oni, ki ga gledamo na tisočakih in ki si gotovo ni mislil, da se bo čez 150 in nekaj let okoli cerkve, kjer je njega začarala Primicova Julija s fičkom podil zapohan mulc, ki se bo s tem svojim početjem še bahal po vzoru ameriških uličarjev. Pa se je le zgodilo. Po v Centru Ljubljane harajočem Aliju Enu, obdravskih Dandrough in gorenjsko smučarskih kartelskih psih je na mapo slovenksega hip hopa postavljeno še eno ime, Klemen Klemen in z njim še eno okrožje, Trnovo.

Jasno, Trnovo ni kakšen geto, kjer bi bivakirali deprivilegirani družbeni sloji, ampak ga zlahka uvrstimo med bolj zaželjena življenjska okolja. Prijeten mestni becirk, kjer življenje ni ravno dramatično, je všeč predvsem kurjim spalcem in zelenim mirnoljubcem. Mulcem je bolj ali manj dolgčas in samo od njihove iznajdljivosti in kreativnosti je odvisno kako zabavni bodo njihovi mladi dnevi. In v Klemnovi druščini ni nikoli dolgčas: se kšnga zvije in spoha, se gre v mest lubice čekirat, se vlomi v kšn avto, odtuji kšno dnarnco, se blazni s fičotom in brije norca iz uniformiranih in/ali kriminalističnih policajev. Za soundtrack k temu početju fantje izbirajo rap, predvsem Ol' Dirty Bastarda (predvidljivo) in muziko houstonske založbe Rap-A-Lot (v naših krajih precej redko). Na teh dveh naslovih gre tudi iskati glavne Klemnove glasbene vplive, ki so se na Trnow stajlu s produkcijskimi in skrečerskimi vizijami Iztoka Turka in Simona Stojka Falka stopili v okusno in raznovrsno, hja, že kar eklektično mešanico semplov, beatov in v studiu odigranih inštrumentov.

A bolj kot muzika nas tokrat zanimajo besede, saj rap pod Alpami še vedno ni čisto udomačen. Zato je toliko bolj fino, da je Klemen reči zastavil čisto po svoje in v naš rap vpeljal nov slog: pripovedovanje štorij. Ko ga poslušate, si zlahka predstavljate kako pred policajem beži do Šuštarskega mosta in se vrže v Ljubljanico, ali kako se z bejbo vozaka po ljubljanski obvoznici. Nič posebnega, porečete, a ko Klemen v prvi osebi nastopi kot trnovski vampir iz leta 1600, bikoborec v areni, ali mrlič, ki govori o svojem pogrebu, je nenadkriljiv - pravi epski pesnik in pravi naslov za filmske scenariste, kadar jim manjka konsistentno opisan prizor. S svojimi štorijami, povedanimi s specifičnim hripavim glasom, je Klemen Klemen postavil standard, v katerem mu bo kos le malokateri klepetavi mladič, zato je zanje bolje, da se držijo kakšne druge discipline hip hopa. Klemnu pa na tem mestu le še hip hopovski pozdrav: respect!

* * * * 1/2