IV

30. 9. 2005  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

Anthony Braxton & Walter Franks: 4 Improvisations (Duets) 2004

2CD, Leo Records 2005; www.jazzandbluesweb.com

Leo Feigin (Lev Fejgin) vztraja. To je dobra novica, ki obenem pomeni, da med drugim redno skrbi tudi za prenekatero novo izdajo profesorja Braxtona. Založba Leo je tako pomemben člen v verigi manjših, neodvisnih založb sodobnega jazz, improvizirane in nove muzike, da si po dveh desetletjih skorajda ne znamo predstavljati, kaj bi brez nje. Toda še manj si upamo predstavljati, kako bi nova muzika, novi jazz (z vsemi njegovimi rasnimi, žanrskimi, socialnimi in estetskimi podtoni) izgledala brez skladatelja, misleca, saksofonista, predavatelja, nikdar "guruja", kar ni nepomembno, Anthonyja Braxtona.

Sredi bolj skromnih salv ob njegovem praznovanju šestdesetletnice se je znašel tudi dvojni album s štirimi improvizacijami, dueti s pianistom Walterjem Franksom. Leo je med tem ven vrgel še eno značilno braxtonovsko, nov dvojni album z jazzovskimi standardi, ki so spet odbrani, da zraven zaigra srce in obenem frustirano veselo zmedeno gleda naslove, preiskuje horizonte in se utaplja v takšen interpretacijski poseg.

Braxton je vedno znal poseči po standardih in jih tudi obdelati študiozno "hladno" z emocionalno igro. Ostaja eden največjih interpretov in občudovalcev, vzemimo, pianistične zapuščine Lennieja Tristana. Niz dveh duetov-improvizacij je tudi presenetljiv, torej je kar pravi Braxtonov. Nadvse "klasičen", udomačen v "konservativnih" tonalnostih in modalnostih, igriv, a vseeno malo premaknjen. Pianist se rad ugnezdi na drom, a vrli pihalec kar po malem romantizira okrog njega in vije melodije. Skorajda brez sunkovitosti, natančno, skorajda klasično muzično. Spet isto, če ne bi bilo drobnih odmikov od čiste intonacije, kakšne bistro pokvečene fraze in tenzijske izpeljave. Mala arhaična sobna muzika z odkloni.

+ + + +