20. 3. 2006 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Katalena: Kmečka ohcet
CD, Dallas 2006; www.dallas.si
A poznate komad Žvižgovska Urška? Če ga slučajno ne, in glede na vseobsežno pandemijo družbene amnezije z glasbeno-slušalsko vred je precejšnja verjetnost, da ga ne, vam izdamo, da ga je na začetku osemdesetih let posnela, objavila na plošči, igrala, se šla ob njem "jamming" druga postava ljubljanske skupine Begnagrad. Vnazajsko razbiranje konstruiranja žanrskih zgodovin nam v mednarodni recepciji benda (tukajšnje skorajda ni) ponuja tlačenje muzičistov iz Begovegagrada v "rock v opoziciji" (kompliment glede na zgodovinske ozaveščene in estetske doneske RIO ter čudna zadrega obenem), "balkanski rock" oz. "balkanski jazz" (menda zato, ker so ljubili preštevati neparno) in celo v predzgodovinske napovedovalce "world music" (spet se jim pritika nekakšne "etnične" forme, ljudske podstati, menda vsaj modernizirane, če že ne abstrahirane). V njihovem času - dobro uho - jih nihče ni potiskal v folk. Čemu torej omemba "žvižgovske" ob "kmečki ohceti"? Ker Katalena, kakor grejo piarovski toni, na tem oploščenem dogodku "še vedno črpa iz slovenske ljudske dediščine", sicer malo "predrugačene", saj se "ves čas razvija in ne miruje". Raje recimo, da vse bolj žvižga, si požvižguje (necele, tematske) viže, celo zažgoli, ampak zares emfatično žvižgovska na tej ohceti, ki med drugim ni le "intimna izkušnja" z "osrediščenjem skupnosti", marveč tudi sklepanje širših koalicij, ki so stopile v menjalno razmerje, vendarle ni. In v tem je ves križ z novodobnimi slovenskimi folkiji-paberkovalci. Širša koalicija je hegemonski komercialno-kulturni pogon "world music", glasbena igra menjav je malomeščanska zgodovinska imaginacija ljudskega, "kmetskega porekla", ideološka konjunktura je nacional-identitetna politika, individualistična drža pa je prevedena v glasbeno "vse gre" estetiko, ki v pop forme preoblači vse zgoraj našteto. Vsi obeti benda, navsezadnje zgledno potvorjeno folkijevsko brskanje po "gradivu" in njegova interpretacija, eden najbolj živahnih in interpretacijsko gibkih ženskih glasov, tudi glasbeniško znanje, smisel za dramaturgijo zastajajo na prehodu v, ja, "žvižgovsko". Obenem nas pretirano virtuozenje, pihalski šmir brez srži in globine vrnejo nazaj k še enemu vprašanju bolj splošnega značaja: Kako to, da tukajšnje ("slovenske") skupine (vseh zvrsti - ja, celo do klasikov) po vseh teh letih, izkušnjah, snemanjih, koncertiranju doma in v tujini, glasbenih sodelovanjih še vedno od sebe ne spravijo resničnega "jamminga", pravega skupnega igranja. Zakaj ta včasih bolj zveni kot revijalna točka? Je mogoče, da ta prostor te tradicije sploh ne premore? Kaj jo blokira? Mar vpetost v širša mednarodna omrežja godb in zvenenja temu še ni naredila konec? In kaj - če pristanemo, da je nekje spodaj vendarle referenca na ljudsko v muzikah - o tem pravijo godboslovci, če ne celo stari folkiji in folkloristi? Zdi se, da je Kmečka ohcet" (ali tretji prispevek k slovenski blaznosti, uradni podnaslov) izjemno produktivna plošča.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
