Čas je za dobro arhitekturo

V prihodnjih letih bo z javnim denarjem po državi zgrajenih več tisoč novih socialnih, neprofitnih, pa tudi profitnih stanovanj. Že v kratkem naj bi se na primer gradila obsežna stanovanjska soseska v Stanežičah pri Ljubljani. Ponuja se torej idealna priložnost za arhitekte, a s tem je povezana velika dilema. Bodo naročniki, republiški in občinski stanovanjski skladi, znali izbrati tiste biroje, ki so sposobni dvigniti arhitekturno raven stanovanjske gradnje, ali bodo dopustili, da bo slovenska krajina posejana z novimi sivimi škatlami? Bo javni denar znal sproducirati kakovostno arhitekturo, tako kot se je zgodilo na Švedskem ali Nizozemskem? Je mogoče upati, da bo arhitektura vsaj tako funkcionalna, kot je bila pri množičnih stanovanjskih produkcijah na Slovenskem v sedemdesetih in osemdesetih letih? Takrat je bila na primer zgrajena ljubljanska soseska Fužine s tlorisi stanovanj, ki so še danes boljši od 90 odstotkov sodobne produkcije. Kakovost bodočih blokov bo precej odvisna od tega, kateri projektanti bodo izbrani na natečajih. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da se bodo projekti izbirali na podlagi osebnih poznanstev, sorodstvenih ali političnih vezi, spregledala pa se bo kakovost. Možnosti za pravilno odločitev je kar nekaj. Res je, da danes ni več na izbiro velikih imen slovenske arhitekture, arhitektov, kakršni so bili Jože Plečnik, Edo Ravnikar in Savin Sever. Zato pa mlajša generacija deluje v več dobrih birojih, ki bi znali odgovoriti na potrebe časa.

V zadnjih letih prav pri stanovanjski gradnji še posebej izstopata arhitekta Matija Bevk in Vasa J. Perović. Lani sta bila za stanovanjski kompleks Zeleni gaj na Aljaževi ulici v spodnji Šiški nagrajena s Plečnikovo nagrado, najvišjim priznanjem za arhitekturni prispevek v državi. Letos z istim projektom kandidirata za najvišjo evropsko arhitekturno nagrado, ki bo podeljena ta mesec v Barceloni. Zeleni gaj je primer zgledne stanovanjske arhitekture, ki po strukturi in zemeljskih tonih fasade spominja na stanovanjski objekt, ki sta ga na obrobju Zuricha postavila slavna švicarska arhitekta Annette Gigon in Mike Guyer. Je tudi primer dobrega sodelovanja arhitektov, investitorjev in izvajalcev, kar najlepše pokaže podatek, da je bilo vseh 46 stanovanj v hipu razgrabljenih, in to kljub visoki prodajni ceni in čeprav je stanovanjski kompleks postavljen tik ob Plečnikovo cerkev, to pomeni, da se stanovalci vsako jutro zbujajo ob glasnem donenju zvonov. Dobra arhitekturna stvaritev je predvsem posledica truda, ki sta ga v času projektiranja in med samo gradnjo vložila Bevk in Perović. Ničesar nista prepustila naključju. Na terenu sta bila skoraj vsak dan in tako investitorju z dihanjem za ovratnik preprečila, da bi zaradi prihranka kar koli spreminjal. Njuno delo se ni ustavilo pri stavbi, ampak je bila zanju enako pomembna tudi urejena zunanja okolica. Čeprav to za investitorja pomeni dodatne stroške, sta ga arhitekta uspešno prepričala, da bi bila vrednost stanovanj brez tega bistveno manjša. Zaradi visoke prodajne cene stanovanj v Šiški danes malokdo ve, da je bila gradbena cena kvadratnega metra celo nižja, kot jo za gradnjo neprofitnih stanovanj predvideva stanovanjski sklad ljubljanske občine. Arhitekta sta dokazala, da tisto, kar je lepo, še ni nujno drago oziroma da je mogoče tudi z manj denarja delati kakovostno arhitekturo.

Za Bevka in Perovića, ki imata skupen biro že pet let in imata danes zaposlenih šest arhitektov, je bila prav Šiška odskočna deska, saj od takrat delata tako rekoč non-stop. Trenutno imata v delu 18 projektov. Na natečajih sta bila izbrana za projektiranje treh velikih sosesk - za ljubljanski občinski stanovanjski sklad projektirata socialna stanovanja v Kašlju in 130 stanovanj za begunce na Viču, za mariborski stanovanjski sklad pa 130 neprofitnih stanovanj v dveh blokih in dveh stolpičih v Studencih. To bo eden največjih podvigov v stanovanjski gradnji zadnjih dvajsetih let. "Socialna in neprofitna stanovanja so blazno zanimiva, ker moraš za skromen denar in na razmeroma majhni površini proizvesti kakovost," pravi Perović. Ker menita, da tudi arhitektura delno vpliva na socialno vedenje stanovalcev, sta v Mariboru petnadstropne bloke oblikovala tako, da imajo v dveh etažah skupne prostore, ki bodo starejšim stanovalcem omogočali druženje, otrokom pa dajali zavetje pred ulico. "Gre za nekakšno odprto dnevno sobo, z velikimi okni, ki bodo odpirala pogled proti mestu. Za takšno rešitev sva se odločila tudi zato, ker med bloki poteka cesta, tako da je premalo prostora za skupen vrt." Da bi se zavarovala pred poznejšim spreminjanjem zlasti zunanjega videza objektov, imata v vseh pogodbah zapisano klavzulo, da se smejo stvari popravljati le z njunim dovoljenjem. Zadeva je smiselna, če pogledamo starejše bloke, kjer se novi, beli plastični okenski okvirji tepejo z originalnimi lesenimi.

Mostec je grenka, a koristna izkušnja

Čeprav je bil stanovanjski kompleks v Šiški ena od referenc, ki ju je lansirala med neke vrste hišne arhitekte dveh občinskih skladov, sama z arhitekturo v Šiški sploh nista preveč zadovoljna. Bolj sta zadovoljna s sodelovanjem z investitorjem, podjetjem Rudis, d. d., saj je takšno zgledno sodelovanje v Sloveniji prej izjema kot pravilo. Najboljši dokaz je koseška izkušnja. Sta namreč tudi avtorja treh stanovanjskih blokov in treh nizov vrstnih hiš v soseski Mostec ob Koseškem bajerju, kjer je bilo sodelovanje z investitorjem, podjetjem Imos, naravnost katastrofalno. "Glavna težava je bila, da investitor ni razumel, v katero smer gre slovenski trg in da so časi, ko si v Ljubljani takoj prodal kakršno koli stanovanje, mimo. Poleg tega smo bili projektanti odrinjeni od procesa izvedbe. Odločali so drugi, za nas je veljala celo prepoved vmešavanja. Tako nismo imeli možnosti sodelovanja pri izrisovanju gradbene dokumentacije niti pri izvedbi projekta," pravi Perović. Namesto da bi naročnik arhitektom prisluhnil in skupaj z njimi v dialogu iskal najboljše rešitve, jih je omejeval. Bloki in hiše niso bili izvedeni tako, kot so bili sprva zamišljeni. V želji po čim večjem zaslužku je Imos tloris vrstnih hiš prepolovil, tako da so danes velike le borih 90 kvadratnih metrov. Ena od večjih napak je bila tudi ta, da so stanovanjske bloke postavili tik ob vrstnih hišah. "Slovenski trg je razslojen. Če kupuješ vrstno hišo za milijon mark, nočeš, da na tvoj vrt gledajo iz sosednjega bloka." Vse napake so se investitorju maščevale. Večina vrstnih hiš še danes ni prodana. Dobra plat katastrofalne zgodbe pa je, da sta Bevk in Perović iz nje potegnila koristne izkušnje. "Naučila sva se, kaj vse se lahko zgodi pri projektu, kako deluje komercialni trg in kako upoštevan ali neupoštevan je arhitekt." Danes jima je povsem jasno, da je dobra arhitektura odvisna predvsem od ustvarjalnega dialoga z investitorjem. Pri osnovnem konceptu nikoli ne popuščata. "Projekt je lahko fleksibilen znotraj osnovne ideje. Če pa bi se ta ideja izničila, pri projektu ne bi več hotela sodelovati," poudarja Perović.

Čeprav sta se v zadnjem času bolj posvetila projektiranju socialnih in neprofitnih stanovanj, ju enako močno zanima projektiranje individualnih objektov. Po njunih načrtih je bila za zasebnega naročnika obnovljena stara piranska hiša, obnavljata poslovno stavbo podjetja Prodent v Ljubljani, julija bo končana gradnja zasebne rezidence nizozemskega veleposlanika, avgusta gradnja individualne hiše za zasebnega naročnika v Črnučah, lotila pa se bosta tudi obnove modernistične vile na Oražnovi ulici v Ljubljani, ki jo je učiteljski sindikat SVIZ kupil za svoj novi sedež. Poleg tega so tik pred dokončanjem dela na osnovni šoli ob Rinži v Kočevju. Poleg Perovića so avtorji te šole, ki je bila nagrajena z letošnjo Plečnikovo nagrado, še arhitekti Nicholas Dodd, Tadej Glažar, Arne Vehovar in krajinska arhitektka Ana Kučan. Gre za zgleden primer gradnje v gozdu in okno v razumevanju nove okoljske etike. Avtorji so v zasnovi in elementih šole na izviren način dosegli povezavo med gozdno krajini in šolsko stavbo. Zanimivo bo videti, kako bodo betonsko šolo sredi gozda sprejeli otroci in učitelji. Ker je šlo za drag projekt, kočevska občina pa je revna, so za gradnjo potrebovali kar sedem let.

Sodelovanje med Perovićem in Bevkom se je začelo prav pri tej šoli. Bevk je letnik 1972 in je diplomiral na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, Perović pa letnik 1965 in je diplomiral na beograjski šoli, nato pa magistrski študij nadaljeval na Berlage Institutu v Amsterdamu in na Nizozemskem ostal pet let. Na natečaj za šolo v Kočevju se je prijavil s svojima takratnima sošolcema na Berlage Institutu, angleškim arhitektom Doddom in slovenskim arhitektom Glažarjem. Pridružil se jim je še Vehovar, ki je takrat študiral na oblikovalski šoli Royal College of Art v Londonu, na pomoč pa je priskočil Bevk. Ker sta se Bevk in Perović pri tem projektu ujela ne le osebnostno, pač pa tudi po arhitekturnem okusu, sta leta 1997 v Ljubljani na Vošnjakovi ulici odprla skupen biro.

Ljubitelja detajlov

V projektih se posvečata predvsem kulturi detajla, ki je bila značilna za Ravnikarja in Severja in ki je bila v sedemdesetih letih precej zanemarjena. Od materialov uporabljata veliko betona, lesa in stekla. Njuna ustvarjalnost pride še posebej do izraza pri zasebnih naročnikih, saj so bili to doslej predvsem njuni prijatelji, ki imajo že sami visoko razvit čut za estetiko in kakovost. Tako si prav pri njih dovolita tudi najbolj 'odštekane' stvari, kot na primer pri zasebni hiši v Črnučah, ki bo na južni strani imela kar 20 metrov dolgo in dva metra visoko okno s pogledom na bližnji gozd. Kljub modernemu pristopu pa gradnja te hiše ne bo bistveno dražja od gradnje klasične hiše z dvokapnico.

Razporeditev prostorov je skrajno racionalna, tako da je lastnik dobil točno to, kar je želel. Brez pomoči arhitektov bi bilo ta cilj težko doseči. "Klasične slovenske hiše, ki so jih ljudje sami gradili v sedemdesetih letih v obdobju desetih ali dvajsetih let po predelanih tipskih načrtih, imajo več napak. Imajo preveč kvadrature, številni majhni prostori pa so nefunkcionalni. Skoraj vse hiše so obrnjene proti severu in redko katera izkorišča prednosti vrta," pravi Perović. Njuni objekti so vedno postavljeni tako, da je izkoriščeno najboljše, kar ponuja parcela, in vedno živijo v interakciji z okolico. Za fasado se ne bojita uporabiti nezaščitenega lesa, in to kljub splošni slovenski skepsi, da les vzdrži vse vremenske neprilike le, če je premazan z lakom. Da gre za neumnost, dokazujejo ne le Švicarji, ki pri gradnji uporabljajo skoraj izključno nezaščiten les, pač pa tudi po sto let stare kašče na Gorenjskem. Pri delu se ne omejujeta z zmotnimi slovenskimi zapovedmi, kot je tista, da naj bi tradicionalna slovenska hiša imela streho dvokapnico. "Dvokapnica sicer sama po sebi ni nič slabega. Težava je v tem, da so jo v urbanističnih načrtih v zadnjih petnajstih letih zafiksirali kot tradicionalno za slovenski prostor. To je neumnost, saj so s tem spregledali, da v Sloveniji obstajajo tudi modernistični objekti z ravnimi strehami. Pretvarjanje, da te sive kockaste hiše z dvokapnico pripadajo tradiciji, je smešno," meni Bevk. "Mogoče bo slišati paradoksno, toda če bi socializem gradil več stanovanjskih blokov, bi bilo v slovenski krajini manj škode, kot jo je povzročila gradnja individualnih hiš." Tudi v Švici so krajino precej uničili s podobnimi hišami, kot jih poznamo v Sloveniji, vendar so to uvideli in zadnjih dvajset let delajo izjemno arhitekturo. "Tam se ti zlahka zgodi, da boš sredi alpske vasice na dva tisoč metrih zagledal zelo moderno hišo z ravno streho." V Švici tudi ni nič nenavadnega, če znani arhitekt Zumthor v marmor oblečene toplice postavi v dokaj zakotno vasico Vals.

Pri delu jima nedvomno koristijo Perovićeve študijske izkušnje iz tujine. Berlage Institut namreč slovi kot napredna oblikovalsko-projektantska šola, ki študentom omogoča svobodno razmišljanje, a hkrati zagotavlja dobro teoretično osnovo, Nizozemska pa, poleg Švice in Francije, v zadnjem desetletju tako ali tako sodi v svetovni vrh sodobne arhitekture. "Ljubljanska fakulteta šele uvaja seminarje z gostujočimi profesorji, za Berlage Institut pa je to že od ustanovitve ena ključnih značilnost. Tam ni stalnega osebja. Vsi profesorji so gostujoči, to pomeni, da se na enem mestu srečuje kopica različnih, včasih tudi povsem antagonističnih arhitekturnih idej. V dveh letih podiplomskega študija se naredi več, kot se na ljubljanski fakulteti naredi v petih letih," pravi Perović. Med predavatelji so bila tudi tako ugledna imena, kot sta arhitekta Zaha Hadid iz Londona in Steven Holl iz New Yorka. "Naučijo te, da arhitektura ni izključno estetska ali vizualna ali prostorska disciplina, ampak je kombinacija vsega naštetega, na ljubljanski ali beograjski šoli pa to ni povsem jasno." Beograjska šola je preveč tehnična, ljubljanska pa bistveno preveč umetniška. Posledica te naravnanosti je, da študente sili k izumljanju, še preden znajo osnove. Hkrati jim zagotovi premalo stika z realnostjo. "V šoli te ne seznanijo s komercialnimi platmi gradnje. Ne srečaš se z vprašanjem, koliko kaj stane ali kako hitro je zadeva lahko zgrajena, ne pojasnijo ti, kako se arhitekturni koncept izpelje v realnosti. Ko začenjaš, si prepričan, da boš večino časa posvetil razmišljanju in projektiranju. Praksa pa pokaže, da kar 80 odstotkov časa porabiš za pogajanja z naročniki, upravnimi enotami, urbanisti, inženirji, izvajalci ..."

Seveda je Slovenijo zelo težko primerjati z Nizozemsko, saj je tam odnos do arhitekture bistveno drugačen kot pri nas. Nizozemska je iz svoje arhitekture v zadnjih dvajsetih letih naredila izvozni artikel, kulturni proizvod številka ena. Tamkajšnja oblast je spoznala, da lahko v enotni Evropi svojo kulturno identiteto vzpostavi prav skozi arhitekturo, zato jo s tem namenom tudi izdatno financira. "Danes ne slišiš toliko o nizozemskih slikarjih ali drugih umetnikih, zato pa vsak pozna Rema Koolhasa ali skupino MVRDV, ki je s svojimi kulturnimi proizvodi pomembna v svetovnem merilu." Koolhas, sicer nekdanji novinar, ki je danes eden vodilnih arhitektov, je prava zvezda. "Če bo zmagal na natečaju, bo novica objavljena na prvih straneh najuglednejših časopisov, v Sloveniji pa na prvo stran ne boš prišel niti, če boš dobil Plečnikovo nagrado." Po Perovićevem mnenju bi morali tudi Slovenci arhitekturi podeliti poseben status v kulturni podobi države, saj prepoznavnosti znotraj EU ne moremo graditi samo na Gorenju, Zahoviću in turizmu. A še prej bi morali zaščititi svojo arhitekturno dediščino. Te je namreč iz leta v leto manj. "Ironija je, da je bilo letošnje Plečnikovo priznanje za življenjsko delo posthumno podeljeno arhitektu Savinu Severju, hkrati pa sta bili v kratkem zrušeni kar dve njegovi deli, najprej Učne delavnice za gluho mladino in nato še poslovno-tehnični center AMZS." Oscar Wilde je pred več ko sto leti dejal: Imam zelo preprost okus. Najboljše je vedno dovolj dobro zame." Ta izrek očitno nima kakšne večje teže v domači kulturniški politiki. Najboljše namreč zanjo še vedno ni dovolj dobro. Morda nas lahko tolaži vsaj to, da je Wildovo misel mogoče prepoznati v delih mlade generacije slovenskih arhitektov. Tudi v projektih tandema Bevk-Perović.