Sebastijan Ozmec

22. 1. 2004  |  Mladina 3  |  Kultura

Radikalni dr. Karkolizma

Dani Kavaš, pojoči anarhistični trubadur

© Igor Škafar

Prav pred kratkim se je s prve obširne balkanske turneje vrnil izviren in nenavaden beltinški kantavtor, stripar in slikar Dani Kavaš. Pod medijskim pokroviteljstvom Crossradia, mreže neodvisnih radijskih postaj z območja nekdanje Jugoslavije, je obiskal bolj underground koncertna prizorišča v mestih, kot so Vukovar, Novi Sad, Pančevo, Beograd, Kragujevac, Priština, Skopje, Travnik, Sarajevo, Mostar, Banjaluka, Zagreb ... Tudi na prizoriščih južno od nas je osvojil občinstvo z nenavadnim nastopom in za kantavtorja ne ravno vsakdanjimi besedili. Angažiranost, ki jo je čutiti v njegovih besedilih, je bliže kakšnim anarhističnim crass punkerjem kot pa navadnim kantavtorjem, ki želijo zgolj zabavati s preprostimi besedili o pokvarjenih TV-sprejemnikih ali pa buditi narodno zavest s pesmimi o pogumnih sinovih krepostnih slovenskih mater.

Dani je svojo uporniško pot začel, še preden se je dobro zavedal, da obstaja. "Prvi kvaziumetniški projekt, pri katerem sem sodeloval, je bil moj krst. Pri tem projektu sem sodeloval v vlogi objekta. Po besedah očividcev sem glasno renčal in mahal s pestmi." V prvem razredu prekmurske osnovne šole je postal Titov pionir, hkrati pa prejel tudi drugi zakrament - obhajilo. Takrat je še verjel v bratstvo i jedinstvo in v boga. Že v petem razredu osnovne šole pa se ni več ukvarjal niti z enim niti z drugim, "ampak z vprašanjem, katere znamke imajo večjo vrednost - tiste od NSK ali tiste od Jelinčiča". Vseeno bi za pravi začetek njegovega ustvarjalnega delovanja lahko šteli prekmursko kolonijo Petrovi slikarji pri slikarskem posebnežu in lokalni legendi Izidorju Horvatu - Izaku. "Tam sem naslikal padajočo rdečo zvezdo in dvigajoči se križ. To je bilo obdobje, ko sem kot perspektiven učenec končal nižjo stopnjo komunistične osnovne šole Štefana Kovača - Marka in prešel v obdobje najmodernejšega primitivnega šolstva, ki je s sten sklatilo Titovo sliko." Z njenim padcem se je občutno poslabšal tudi njegov šolski uspeh, zato se je bolj posvetil ukvarjanju z obšolskimi dejavnostmi. Tako je skupaj s somišljeniki leta 1995 v sklopu Kulturno-umetniškega društva v Beltincih, ki je sicer znano po močni folklorni dejavnosti, ustanovil Sekcijo za kulturo mladine.

Njihov prvi projekt je bil srednješolski fanzin Šolski d.r.e.k., katerega vsebina je pretresla lokalne konservativne kroge od župnika do župana. "Ta dva sta to izkoristila za javno promocijo svoje moralno-intelektualne omejenosti." Sporni so bili predvsem trije Danijevi prispevki: Ljubezenska zgodba naj bi bila preveč pornografska, Družinski strip je govoril o incestu in s tem nakazoval problematiko nasilja v družini, za odtenek preveč črnohumoren in ciničen pa naj bi bil tudi rimajoči se Horoskop za bedake. Vseeno so izdelek dodobra spoznali pri verouku, saj mu je župnik namenil celo uro in ga od spredaj in od zadaj temeljito predelal ter se o njem pogovarjal z mladimi verniki. Tudi zato druga številka ni nikoli izšla. Isti akterji pa so le dva tedna po spornem dogodku pripeljali v Beltince monodramo s homoseksualno tematiko oziroma poezijo Braneta Mozetiča, ob kateri se lokalni moralisti niso zganili.

Konec tisočletja je v odgovor na politični konstrukt mladih krščanskih demokratov pod Danijevim idejnim vodstvom nastalo Podjetje za slovensko malomeščansko umetnost oziroma Radikalni D.r.k.a.rkolizem. "Oni so takrat izvedli plakatno akcijo s sloganom 'Karkolizem - ne hvala', katere namen je bil diskreditacija subkulture." Kot podjetnik je imel s svojim sedanjim železnim repertoarjem prvi nastop v murskosoboškem mladinskem klubu MIKK v sklopu Stripburgerjevega izobraževalnega večera. Že naslednje leto je izšel njegov glasbeni prvenec, tlačenka Kri v pepelniku in psihopat na nočni omarici. Sočasno je na pot krenila še Prva slovenska malomeščanska turneja od Lendave do Kopra "Karkolistično romanje po vseh pristnih nizkokletnih in visokoduhovnih prostorih Slovenije z zaključkom na sarajevski likovni akademiji." Turnejo so spremljali njegovi mini stripalbum, minimalistično poetične razglednice in videoprojekcija. "Ker pa so propadli krščanski demokrati, je propadel tudi Radikalni dr. Karkolizem," opiše konec plodnega obdobja.

Podjetje za malomeščansko umetnost

Letos je bil izbran za enega izmed udeležencev Študentovega Klubskega maratona, kjer je ponovno prebrodil slovensko klubsko močvirje. "Glede na to, da sem bil svoj čas pomurski prvak v teku krosa na 1000 metrov, sem se na Klubskem maratonu Radia Študent komaj dobro ogrel, zato sem maraton podaljšal s Kros Balkan Turom. Balkan je kljub svoji srčni rani in črnim točkam še vedno dobro prevozen, zapeljiv in zapleten." Med balkansko turnejo je v dvajsetih dneh zavzel osemnajst mest. Seveda so ga vsepovsod sprejeli resno in z dolžnim spoštovanjem, sploh potem, ko je prišel na oder v pristni domači folklorni opravi z rogovi in s toaletnim papirjem. Na njegov venček narodno-narodnih popevk, prepletenih s punk rock hipijado, erotičnim metalom in primitivnim jazzom, pa so se obiskovalci povsod odzvali pristno. "Nekaj jih je pokazalo hrbte, drugi so izbuljili oči in v zrak dvignili pesti. Koncerti pa so se povsod končali z dejstvom, da šank nikoli ni bil prehod za pešce." Številni obiskovalci njegovih koncertov niso mogli verjeti svojim ušesom, še manj pa, da prihaja iz Slovenije, saj bi ga zaradi načina igranja prej uvrstili na nikogaršnje ozemlje. Občutek, da ne pripada nikomur, se je še okrepil, ko je ostal brez dokumentov za avto, saj so ti ostali v Novem Sadu, in se zataknil nekje na kosovsko-makedonski meji. "Ponudba argentinskega oficirja Kforja je bila več kot velikodušna - nekajdnevno brezplačno pridržanje moje osebe in avta. Dve modri kuverti, polni mojih sitotiskanih razglednic, sta rešili zadevo - avto je ostal na meji, po Makedoniji pa me je prevažal taksi."

Čeprav naj bi bilo Podjetje za slovensko malomeščansko umetnost zgolj enkraten predvsem podjetniški projekt, iz katerega naj bi nastalo pravo društvo najkasneje do 8. februarja prihodnje leto, je z nedavno balkansko turnejo društvo že prišlo do svojega pečata, poleg tega pa ne bo slovensko, kot se je predvidevalo sprva, temveč slovansko, kar mu bo dalo širše okvire. Preostali del energije, če mu je je sploh še kaj ostalo po tako utrudljivi turneji, bo torej posvetil Društvu za slovansko malomeščansko umetnost in usmeril v prizadevanje za to, da bo v sodelovanju z Društvom iniciative mladih Ambasado Štefana Kovača - Marka v Beltincih končno spremenil v neinstitucionalni kulturni prostor tudi za dnevno dogajanje. Da klub ne bo odprt le ob dogodkih, kot je sedaj, kar pomeni, da večino časa ne obratuje. Ne ukvarja pa se le z dnevnim aktivizmom, ampak je glavni del njegove energije že usmerjen k novim glasbenim projektom. Za delavskega 1. maja napoveduje izid albuma Ambasada Mačahouf, le da tokrat ne bo soliral, temveč bodo pesmi podložene z bobnom in basom. Vzporedno s kantavtorsko solokariero se namreč ubada še z dvema instrumentalno-vokalnima zasedbama. "V Prekmurju se razigravam z duom Razigrani Ščegetavčki, na Krasu pa me plaši Minsko polje, d. u. o." Pri teh projektih mu pomagata član Odpisanih in zastopnik Ane Pupedan.

Zaradi spleta življenjskih okoliščin in ker želi prebuditi rodni kraj, je ostal v Beltincih in je, enako kot aktivisti v vsakem drugem manjšem slovenskem kraju, obsojen na pritiske okolice, kadar gre za zamisli, ki se oddaljujejo od splošno veljavnih norm. Tako ga med drugim že vse življenje zaznamuje delovanje lokalne izpostave rimskokatoliške cerkve. Ko so oktobra, ob prvi obletnici delovanja ambasade, v goste povabili znanega "potrkovalca" Marka Breclja, so se nemudoma oglasili v župnijskem listu in vernikom oznanili, da so mladci šli malo čez rob, saj so gostili človeka, ki je vesoljni Sloveniji znan po blatenju nedotakljive cerkve. Spraševali so se tudi o misterioznem viru medijske in finančne podpore za program kluba, čeprav kulturniki ne dobivajo nikakršnih finančnih donacij. Malo so presodili tudi o tem, kaj je kultura in kaj ne. "Ter z vsem svojim vplivom oblatili naša prizadevanja za oživitev kulturnega življenja in možganskih celic v našem kraju in okrog."

Klub temu se lokalni aktivisti ne pustijo motiti pri delu in že nadaljujejo pripravljanje kulturnih prireditev. Ena bližnjih akcij Društva za slovansko malomeščansko umetnost je priprava prvega folklornega festivala Razkristjanjenje, ki naj bi potekal vsako leto od 8. februarja do 1. maja, med dvema praznikoma, ki močno zaznamujeta slovenstvo. "Namen festivala je lahkotno opozarjanje ljudi, ki so nezavedno padli v črno jamo, da se lahko tudi sami poberejo iz nje." Teren za izvedbo festivala je pripravila ena izmed njegovih zadnjih slik, zaradi katere mu niso dovolili razstave v galerijskih prostorih neizkoriščenega beltinškega gradu. V župnijskem listu Oznanila župnije sv. Ladislava v Beltincih je bilo o tem mogoče prebrati kulturniško recenzijo: "V zadnji številki Vestnika se je predstavil umetnik slikar, ki je imel zraven naslikano sliko, na kateri je bila prekrižana beltinška cerkev, spodaj pa narobe obrnjen križ, ki nazorno kaže na mržnjo in zanikanje krščanstva. In vse to v imenu kulture, kulture, ki zanika vse dobro, ki je bilo narejeno do sedaj. In ta umetnik hoče imeti razstavo in prireditev tudi v Beltincih. Ga bomo podprli?" Kritika je letela na umetniški izdelek, v katerega je vpletel študijo vitražev modernističnega slikarja in teologa Staneta Kregarja, avtorja freske na beltinški cerkvi in vitražev v murskosoboški cerkvi. Le da je Dani malce obrnil simboliko in se poigral z zrcalno podobo ter nekako nakazal, da v bistvu ravno katoliška cerkev omogoča death metalcem, da sploh obstajajo. "Cerkev je sliko označila za satanistično delo, zato sem jo javno seciral na podlagi Enciklopedije verstev sveta in iz nje napravil serijo sedmih slik, postavljenih v pravilno obrnjen križ."

In ta umetnik hoče imeti razstavo tudi v Beltincih? Članek v Vestniku ob katerem je bila objavljena Danijeva slika, ki je tako razkurila beltinškega župnika, da je v svojem listu pozval k prepovedi razstave v Beltincih

In ta umetnik hoče imeti razstavo tudi v Beltincih? Članek v Vestniku ob katerem je bila objavljena Danijeva slika, ki je tako razkurila beltinškega župnika, da je v svojem listu pozval k prepovedi razstave v Beltincih