Pri oralistih

5. noise festival

Ma kje še to najdeš? Krožek ljubiteljev čimbolj glasne in neprijetne, "ne-muzike", šumov, škripanja in piskov, ki jih artisti vse pogosteje izvabljajo iz strojev, v očitnem nasprotju s spolirano zvočno sliko, kakršna prevladuje v zabavni elektroniki? Naredi-sam, zanesenjaški in na male pare delujoči pogon za prirejanje koncertov, vrhu tega poimenovan Društvo za razvoj mladinske kulture, ki sezono redno začini s festivalom, občnim zborom, na katerem ljudstvo med premori bodri kruleče na odru z nič manj pretresljivim kruljenjem?

Ansamble, kreature iz skvotov in podzemlja, ki se ne posvečajo le muziki, pardon, ne-muziki, temveč uprizarjajo performanse in se gredo teater? Ko je bila potrebna razvedrila, je konjenica vedno zaupala nojzerjem, da zgladijo čelo in poudarijo smejalne gube. No. Izrojenega teatra in čudaštev na letošnjem, že petem Noise festivalu, ki je dva dni bučal v Gromki, vsekakor ni primanjkovalo, tudi če je bilo čudake le zelo otipljivo slutiti v temi, odkoder sta se po grindkorovsko renče v najnižjih in skovikaje v najvišjih oglašala Matthew Ostrovski in George Cremashi. Večinoma pa so bile stvari veliko očitnejše, denimo živalska epizoda italijanskega tria Mondo Cane, ki se kot kak Indio iz Kugla glumišta plazi v pasjih ščitnikih in občinstvu pred nosom preklada hreščeče zvočnike, podivjani bobnarji ameriškega, od The Stroja stokrat gajstnejšega plemena Sikhara, katerih seansa, kronana z razmetavanjem bobnarskih palic in rekvizitov je v avditoriju terjala razbito ustnico, Zurichagainstzurich, podhranjena mladenka in mladinec v telovadkah, ki z obilo distorzije in mikrofonije na kitaro in boben in mikrofon žgeta kratke in besne pank viže, da trpita kladivce in nakovalce... Nojzerji, tudi hišni didžej Pero-fotar, ki vrti vse od casio vala do Parafa in Berlinskega zidu, so za stvar in v svoj konjiček vlagajo nemalo energije. Vendar pa se velikokrat zdi, da so hitro zadovoljni, že z izživetjem in mikrofonom v ustih, in da se sicer ekstremne prakse dostikrat sfižijo v predvidljivo maniro. Bi si DRMK, ki tudi v peto prireja festival, na kateremu so premori med ansambli vsaj enako dolgi kot hvalabogu jedrnati nastopi, moralo omisliti natančnejše orodje za izbiranje vzorcev?