Tjaša Zajc

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Kultura

Zvezdica Zaspanka

Mineva šestdeset let od nastanka legendarne pravljice, ki je v lutkovni izvedbi doživela že več kot 600 ponovitev

Predstava Zvezdica Zaspanka, ki jo je zasnovalo Lutkovno gledališče Ljubljana

Predstava Zvezdica Zaspanka, ki jo je zasnovalo Lutkovno gledališče Ljubljana
© Žiga Koritnik

So pravljice in so Pravljice. Takšne, s katerimi odrašča desetine generacij otrok. Ki jih z veseljem prebirajo tudi odrasli in ki se zdijo večne. Ena izmed teh je primerna za starostno stopnjo bralcev od treh let do štirih milijonov let.

S takšno starostno omejitvijo so knjigo o Zvezdici Zaspanki opremili v založbi Sanje, ki je pred nekaj leti izdala ponatis zgodbe o navihani, komaj tri milijone let stari zvezdici. Ta, namesto da bi pravočasno prišla v službo, raje še malo sanja. Za kazen nekaj časa preživi na Zemlji, kjer pa ji uspe v človeku s kamnom namesto srca zbuditi ljubezen. Zvezdica Zaspanka letos praznuje šestdeseto obletnico.

Frane Milčinski Ježek, ena od ikon med slovenskimi umetniškimi ustvarjalci, je leta 1952 Zvezdico Zaspanko naprej zapisal v obliki scenarija za prvo otroško radijsko igro. Sam jo je tudi režiral. Čez tri leta je zgodbi dodal nekaj junakov in scenarij priredil za lutkovno predstavo. Šele konec petdesetih je izšla v knjižni obliki, ki je v naslednjih desetletjih doživela vrsto ponatisov. Nazadnje jo je leta 2003 ponatisnila Založba Sanje in doslej so prodali že več kot 15.000 izvodov. Knjigo so prevedli tudi v angleščino, nemščino, češčino in hrvaščino.

Zvezdica Zaspanka pa ni postala le knjižna uspešnica, temveč tudi vedno znova razprodana lutkovna predstava. Ko jo je leta 1955 prvič režiral Jože Pengov, jo je videlo več kot 43.000 gledalcev, igrali pa so jo vse do leta 1972, ko so lutke zgorele v požaru. K sreči je bila predstava že nekaj let pred tem posneta na filmski trak, kot prvi slovenski celovečerni lutkovni film.

Pozneje so nastale nove uprizoritve pravljice. Lotili so se je režiserji Matija Milčinski, Diego de Brea, nazadnje pa še Matjaž Loboda. Slednji je kot otrok sodeloval tudi pri prvi predstavi, ki je leta 1955 nastala pod vodstvom Pengova. Pri obuditvi predstave leta 2009 se je poskušal čim bolj približati tisti prvi različici, deloma zaradi pobud številnih gledalcev, deloma pa tudi zaradi naključja. »Pri vseh uprizoritvah pravljice smo od gledalcev dobivali pobude, da bi predstavo obudili v njeni najbolj pristni, prvi različici. Ker so se v letih 2008 in 2009 zvrstile nekatere pomembne obletnice – 20 let od smrti Franeta Milčinskega, 40 let od smrti režiserja Jožeta Pengova in 100 let od rojstva oblikovalke lutk Mare Kraljeve –, smo želeli z novo uprizoritvijo, kolikor se da, ohraniti njihovega duha,« pravi. Samo letos je bila predstava odigrana že dvaindvajsetkrat.

Ko je pravljica leta 1959 izšla v knjižni obliki, je Ježek zanjo prejel Levstikovo nagrado, istega leta jo je med najboljša lutkovna besedila z vsega sveta uvrstila moskovska založba Izkustvo. Predstava je bila odigrana v mnogih državah, kot pravijo v Lutkovnem gledališču, pa je bila tudi vedno razprodana in je do danes doživela več kot 640 ponovitev.

In kaj je tisto, kar pravljico vedno znova dela dragoceno in priljubljeno? »Vsebinsko je to zgodba o otroku, ki s svojo dušo in preprostimi sredstvi rešuje zagate sveta, kot je pohlep razbojnika Ceferina. Svojo težo pa doda njen kulturni element. Ta pravljica sodi med kanonska besedila, pri katerih se starši ob poslušanju, gledanju in branju spominjajo svojih otroških dni in to svoje navdušenje prenašajo na otroke. To so klasični mehanizmi kanonizacije. Pravljica sodi med boljša tovrstna besedila, kamor med drugim lahko uvrstimo tudi Kosovirja in Pekarno Miš Maš Svetlane Makarovič,« pravi redni profesor za področje slovenske književnosti dr. Igor Saksida, ki se raziskovalno ukvarja s slovensko mladinsko književnostjo.

Kot še dodaja, je pravljica inovativna v svoji dvojni realnosti, ki se giblje med fantazijo vesolja na eni in realnim svetom na drugi strani, kar je tudi sicer značilno za sodobno pravljico. Sploh pa je fantazija žanr, ki se je začel močno razvijati po drugi svetovni vojni in Ježek je predhodnik vseh, ki so kasneje odpirali prostor otroški fantaziji, duši, dobroti in domišljijskemu reševanju problemov. Slednjega se je zavedal tudi sam, saj je nekoč izjavil: »Ljubezen do otrok sem podedoval po očetu, ki je bil mladinski pisatelj. Res je, da je to edino, kar mi je ostalo po njem, toda ljubezen do otrok je zelo bogata dediščina.«

V soboto bodo ob šestdesetletnici Zvezdice Zaspanke v ljubljanskem lutkovnem gledališču dvakrat uprizorili »njeno« lutkovno predstavo. Novembra pa bo Zvezdica svojo pot nadaljevala tudi v ljubljanskem Mini teatru, kjer jo bo režiser Robert Waltl predstavil v povsem novi obliki – kot virtualno lutkovno predstavo. Pri tem se v Mini teatru ne bodo toliko osredotočali na samo zgodbo, ki je že dobro poznana, ampak bolj na »različne načine, kako jo v postdramskem ključu predstaviti tako skozi animacijo klasične lutke, igro igralcev, kot tudi videoprojekcijo in virtualne lutke v računalniškem okolju«. Šlo bo za multimedijsko predstavo, v kateri bo imel pomembno vlogo tudi zvok, ki bo nastajal v živo pred občinstvom.

Obletnica:
60. let Zvezdice zaspanke
Kaj: dve ponovitvi lutkovne predstave in druge aktivnosti za otroke
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana
Kdaj: 16. junija

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.