Petra Tihole

2. 11. 2012  |  Mladina 44  |  Kultura

Lutke po japonsko

Ena najbolj priljubljenih japonskih pravljic na odru Lutkovnega gledališča Maribor

 »Ribič Taro je predstava za odrasle in otroke, s katero bi gledalcem rad odprl japonsko dušo, žalostno in lepo hkrati,« pravi avtor predstave Norijuki Sava.

»Ribič Taro je predstava za odrasle in otroke, s katero bi gledalcem rad odprl japonsko dušo, žalostno in lepo hkrati,« pravi avtor predstave Norijuki Sava.
© Boštjan Lah

»Morska prostranstva so polna čudes, koralnih grebenov, lepot čez in čez!« To je le del besedila pesmi iz predstave Ribič Taro, ki gledalce zapelje pod čarobno morsko gladino in z glasbo, zvoki, igro barv, gibanja in svetlobe poskuša pričarati zgodbo o revnem ribiču, ki reši želvo in je zato nagrajen s poroko z ljubko princeso iz zmajske palače pod morjem.

Na oder mariborskega lutkovnega gledališča jo tamkajšnji lutkarji postavljajo v sodelovanju z japonskim lutkarjem Norijukijem Savo, ki se tokrat prvič predstavlja v Sloveniji, predstave pa v celoti oblikuje sam – poskrbi za vse, od režije do scenografije, zasnove lutk, kostumov, v avtorskih projektih tudi igra, hkrati pa lutkovno znanje in izkušnje predaja drugim.

»Ribič Taro je predstava za odrasle in otroke, predstava za družine, s katero bi gledalcem rad odprl japonsko dušo, žalostno in lepo hkrati,« pravi Nori. Opira se na tradicionalno japonsko zgodbo, priljubljeno po vsem svetu, to je zgodba o ljubezni, o človeški naravi, o času in minevanju, pa tudi o človeku, ki ne ve več, kje je njegov dom. Prav zato je to tudi njegova zgodba, pravi Nori, ki je na Japonskem študiral slikarstvo in po študiju poučeval na srednji šoli, študijske poti pa so ga po šestih letih poučevanja zanesle v Evropo, in to je močno zaznamovalo njegovo ustvarjalno pot. Zdaj že več kot 20 let živi v Pragi, na Japonsko se vrača le zaradi dela, zato se tudi sam sprašuje, kje je njegova »zmajeva palača«.

Za lutke se je ogrel že v otroštvu, že pri treh letih je naredil prve: »Mama je bila izdelovalka kimonov. Rasel sem z njenim poklicem in z dragocenimi materiali, iz katerih je šivala kostume.« Tudi tokrat je sam oblikoval lutke, na podlagi njegovih skic pa so jih izdelali v delavnici v Mariboru. Spoprijeli so se z izdelavo različnih lutk, saj predstava združuje tradicionalne japonske lutkovne tehnike, kot so lutke bunraku, maske, večmetrske nošene lutke, pa tudi senčno gledališče.

Prav zato so se pred svojevrstnim izzivom znašli tudi domači animatorji, saj denimo pri bunraku – celoviti uprizoritveni formi, sestavljeni iz bogatih elementov, ki sama po sebi ustvarja čarovnijo, popolnost, celovitost, in to že 300 let – posamezno lutko animirajo kar po trije animatorji. »Izraziti individualizem in svojeglavost, tipična za zahodnjake, jim pri tem ne pomagata,« ugotavlja Nori. Evropski umetniki so trmasti, to pa je disciplina, pri kateri sta potrebna red in sodelovanje, razloži režiser, ki opaža, da je ena ključnih razlik med japonsko in evropsko lutkovno ustvarjalnostjo prav to, da se na Japonskem trudijo ohraniti tradicionalno lutkovno gledališče, denimo na Češkem pa radi preizkušajo nove stvari. Nove tehnike rad preizkuša tudi sam, in ko teče beseda o razlikah, ne pozabi povedati, da je Evropa veliko »udobnejša« za delo, saj je denimo v Pragi veliko gledališč, lutke pa so priljubljene in lutkarstvo živo.

Ne glede na to, da se mu zdijo igralci, kot je pojasnil v smehu, nekoliko razvajeni, je izredno ugodno okolje za ustvarjanje našel tudi v Mariboru. Na evropske posebnosti se je že dodobra privadil in marsikatero tudi posvojil, prav tako avtorja glasbe, multiinštrumentalista in skladatelja Boštjana Gombača. »Njegov prvi inštrument v otroštvu je bila japonska flavta, zna japonsko in v predstavi uporablja številne japonske melodije in glasbila,« navdušeno razkrije Nori.

No, največja magija na odru se kljub vsemu zgodi med animatorjem in lutko, sploh ko ta oživi. »V Evropi animatorji tudi igrajo, tradicionalno japonsko lutkovno gledališče pa zahteva, da so skriti in so le sence lutke, njena duša,« pravi Nori. Prav zato z vznemirjenjem opazuje, kako se igralski kolektiv, ki ga sestavljajo Miha Bezeljak, Maksimiljan Dajčman, Barbara Jamšek, Metka Jurc, Aja Kobe, Danilo Trstenjak, Elena Volpi in Anže Zevnik, prilagaja novemu položaju.

Lutkovna predstava:
Ribič Taro
Avtor: Norijuki Sava
Kje: Lutkovno gledališče Maribor
Kdaj: od 2. do 8. novembra 2012

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.