Petra Tihole  |  foto: Uroš Abram

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Kultura

Kilometri niti za »žive« slike

Podjetje Vezenje Ercigoj v sodelovanju z umetniki izdeluje unikatna umetniška dela

Slikar Vladimir Leben pred vezeno različico svoje slike, na kateri je upodobil moskovske cucke. Gre za triptih, ki ga bodo zaokrožili s klopco, na kateri bo prav tako izvezeno vse, tudi napisi in žvečilke.

Slikar Vladimir Leben pred vezeno različico svoje slike, na kateri je upodobil moskovske cucke. Gre za triptih, ki ga bodo zaokrožili s klopco, na kateri bo prav tako izvezeno vse, tudi napisi in žvečilke.

Navodilo »Ne dotikaj se, umetnost!« gotovo ne bi smelo veljati za vezenine, katerih prepletajoče se niti, ki ustvarjajo različne tridimenzionalne teksture, kar kličejo po dotiku. Tega se dobro zavedajo tudi v mikropodjetju Vezenje Ercigoj, kjer se z vezeninami poklicno ukvarjajo že devetdeset let. V preteklosti so izkušnje pridobivali z izdelovanjem praporov za cerkve, gasilska društva in številne druge naročnike. Že leta denimo izdelujejo unikatne vezenine, našitke in prapore za umetniške projekte in gledališke predstave Dragana Živadinova.

Zdaj so vse skupaj ponesli še stopničko više. V sodelovanju z umetniki že drugo leto izdelujejo unikatna umetniška dela, ki bežno, le bežno, v spomin prikličejo gobeline in tapiserije, kakršne so potrpežljivo izdelovale roke naših babic.

K edinstvenemu projektu vezenih umetniških del so pritegnili tudi svetovno znanega in večkrat nagrajenega fotoreporterja Steva McCurryja. Njegovo fotografijo afganistanske deklice z zelenimi očmi smo lani v živo občudovali razstavljeno na Ljubljanskem gradu. Z njim so podpisali licenčni dogovor in v omejenih nakladah, vsaka bo štela deset kosov, bodo izvezli deset njegovih fotografij in jih skupaj s certifikati avtentičnosti tudi prodajali. »Produkcijska cena ene takšne McCurryjeve slike je od tri do štiri tisoč evrov, prodajna pa vsaj še enkrat višja, saj gre del denarja od prodaje za avtorske pravice,« pravi Jure Pogačnik Ajdič iz Vezenja Ercigoj.

Takšno, vezeno fotografijo, ki meri meter krat sedemdeset centimetrov in za katero je okvirno potreben poldrugi milijon vbodov, vezejo od dva do tri tedne. Za to, da izvezejo eno samo fotografijo, torej potrebujejo nekaj tednov, pa tudi približno osem kilometrov niti. Tega seveda ne počnejo ročno, pomagajo si s posebej zanje narejenimi stroji, ki so jih razvili sami in jim omogočajo fotografsko natančnost.

V dveh letih so si že naredili referenčno zbirko vezenih umetniških del in iz dela v delo so vse boljši. V njihovih prostorih najdemo vezene fotografije Jarma Pohjaniemija, Chrisa de Bodeja, Diane Lui, Zvoneta Šeruge, Boruta Furlana, Saša Kosa pa slovensko-francoskega posebneža Klavdija Slubana, Mladininega dolgoletnega fotoreporterja in portretista Boruta Peterlina ter Playboyevega fotografa Aleša Bravničarja. Tista, na kateri je Bravničar ob kameli kot kakšno boginjo Bollywooda upodobil skoraj golo Natalijo Osolnik, je pred časom romala v dar Hughu Hafnerju, legendarnemu ustanovitelju revije Playboy.

Njihovo umetniško zbirko dopolnjujejo vezene slike, k sodelovanju so namreč povabili tudi slikarje. »Sodelovanje s slikarji je zapletena stvar in najprej jih moraš razumeti,« ugotavlja direktor podjetja Boštjan Vidmar. Zato se z vsakim umetnikom najprej pogovorijo, kako slika, nato pa njegove slikarske postopke prevedejo v vezenje. Pravijo, da je vsaka slika izziv zase in iz vsake se kaj novega naučijo.

Aleksij Kobal recimo vse slike začne delati tako, da platno prebarva z rdečo barvo in potem nanjo nanaša druge barve. »To je bil ključen podatek pri nastajanju njegove vezene slike, saj smo pri izdelavi uporabili isti postopek,« se spomni Pogačnik Ajdič. Da dosežejo želene učinke, z dolgotrajnimi postopki preverjajo predvsem različne tehnike vbodov in barv, pri katerih se še posebej osredotočajo na prefinjeno mešanje barv, ki jim omogoča doseči mehko senčenje. »Vse skupaj nanašamo v slojih, in ker je sukanec sam po sebi tridimenzionalen, v njem pa se lovi svetloba, opazovalec dobi občutek, kot da gre za živo sliko,« pojasnjuje direktor Vidmar.

Doslej so izvezli tudi slikarska dela Boštjana Plesničarja, Uroša Weinbergerja, Silvestra Plotajsa - Sicoeja in Vladimirja Lebna. Slednji se je že v preteklosti navduševal nad vezeninami, s katerimi je želel opremiti dele svojih slik, recimo živali, ki pogosto najdejo mesto v njegovih stvaritvah. Tako ni čudno, da se je zdaj, ko je dobil priložnost, da ena njegovih slik dobi vezeno različico, odločil za izdelavo triptiha s skupinskimi upodobitvami različnih psov, katerih zgodba izvira iz časopisnega članka. Ta je poročal o moskovskih cuckih, ki se vsako jutro v železniških vagonih metroja ali primestnega vlaka vozijo »na delo« v mesto, kjer iščejo hrano, zvečer pa se utrujeni vračajo. Leban si triptih želi prostorsko zaokrožiti, zato bodo zanj izdelali še klopco, skupaj z vsemi detajli, izdolbenimi napisi in žvečilkami, ki bodo prav tako vezeni.

Takšnih izvirnih sodelovanj si v prihodnje želijo čim več. Posebej zahtevnega projekta se že lotevajo s slikarjem Mitjem Fickom, s katerim ravno preskušajo barvne različice za ozadje njegove slike, ki bo tudi največja, kar so jo izvezli doslej. In ker je slovenski umetniški trg premajhen, potencialne kupce iščejo v tujini, predvsem v Rusiji in na Kitajskem ter denimo v zahodnoevropskih državah. Zato se že zdaj dogovarjajo tudi za razstave v Berlinu, Parizu in Londonu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.