Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

Rok Biček, filmski režiser

… ki navdušuje z izvrstnim prvencem

Ko se je konec avgusta odpravil na beneški filmski festival, je bil za večino le neznani mulc, ki je posnel film. In je imel veliko srečo, da ga je opazil eden najpomembnejših filmskih festivalov na svetu. Deset dni kasneje se je domov vrnil zmagoslavno, kot eden največjih upov slovenskega filma.

Tisti aplavz po premierni projekciji v Benetkah je namreč spremenil vse. Kar ni in ni se končal. Sedli smo že, pa spet vstali. In še kar ploskali. Njegovemu prvemu igranemu celovečercu, kot britev ostremu, napetemu, a ganljivemu Razrednemu sovražniku z odličnim Igorjem Samoborjem in mladimi naturščiki v glavnih vlogah.

Potem se je vse odvilo s svetlobno hitrostjo: naslednja projekcija v dvorani za 1300-glavo množico je bila razprodana, v oči je padel tujim medijem, kritikom in distributerjem, nato pa zmagal v svoji kategoriji, kjer je o nagrajencu odločalo Združenje evropskih in sredozemskih kritikov (FEDEORA), in za las zgrešil še nagrado občinstva. In takoj po tej izjemni izkušnji ga je čakala slovenska premiera, ki je uradno odprla tokratni Festival slovenskega filma. Medtem je že padla Marcelova ocena: najvišja, ZELO ZA.

Večina njegovih domačih poklicnih kolegov na vsaj delček tega, kar se te dni dogaja njemu, čaka vse življenje. Sam pa jih ima komaj 28. In še ne tako davno so bile njegove ambicije čisto drugje. Najprej v arheologiji, potem ko je začel sodelovati v vse več gledaliških predstavah, najprej kot osnovnošolec v Dolenjskih Toplicah in nato še kot gimnazijec v Novem mestu, pa ga je popolnoma prevzela igra. Predstava po besedilu malce starejšega Petra Goloba, v kateri je odigral glavnega junaka, je bila celo lokalni hit.

Približno takrat je zdaj že ugasli novomeški festival kratkega filma Sniff gostil filmskega režiserja Janeza Lapajneta, ki naj bi s seboj pripeljal dva igralca. In samo zato, da bi končno spoznal nekoga, ki si z igro služi kruh, se je prijavil na njegovo režisersko delavnico. A Lapajne se ni dal: delavnica je imela le dva slušatelja in seveda ju ni spustil iz rok, dokler nista posnela vsak svojega filma. In tako sta z vrstnikom Nejcem Gazvodo – da, tistim Gazvodo! – posnela vsak svoj film. Vsak svoj sodobni rimejk kultnega filma Tramvaj Poželenje. Danes sta oba režiserja. Še več, nosilca novega slovenskega režiserskega vala.

Sam je Kazanovo filmsko klasiko, posneto po besedilu Teneesseeja Williamsa, takrat preselil v kmečko okolje, med traktorje … in z zahtevnim organizacijskim podvigom tako presenetil Lapajneta, da mu je svetoval, naj se namesto igre raje oprime režije. Isti nasvet je dobil, ko mu je pozneje pokazal kratki film o spolni zlorabi, ki sta ga z Milanom Golobom v enem samem dolgem prizoru brez reza posnela le zato, ker jima je bila montaža pač nedostopna. A na akademijo se je prebil šele v drugo. Pa še potem so mu, kot se spomni, venomer postavljali omejitve. On pa je silil po svoje. In delal po svoje. Trma ni bila zaman, pritegnil je kritično javnost, njegov diplomski film je odkupila televizija ARTE TV ... že kot študent pa je osvojil tudi prvo strokovno nagrado, vesno. Skupaj z Lapajnetom sta jo dobila za montažo njegovih Kratkih stikov.

Prav Lapajne ga je ves čas spodbujal. Priložnost mu je dal tudi pri svojem naslednjem filmu Osebna prtljaga. Bil pa je tudi tisti, ki mu je dal vedeti, da je že dovolj zrel za svoj lastni celovečerec. In tako je nastal Razredni sovražnik, ki temelji na resnični zgodbi o uporu na novomeški gimnaziji, ki je izbruhnil po samomoru ene od dijakinj. A čeprav sta ga zaštartala skupaj, sta prav med nastajanjem tega projekta z dolgoletnim mentorjem do nadaljnjega zaključila sodelovanje. Njuni pogledi so bili preprosto preveč različni. Odločilno besedo je imel tokrat učenec. Navsezadnje je šlo za njegov avtorski projekt.

Številni pozitivni odzivi kažejo, da je očitno ubral pravo taktiko. Zaveda pa se, da bo naslednji celovečerec prav zaradi teh odzivov še toliko zahtevnejši podvig. Zgodbo za zdaj še išče. Prepričljiva, trdna zgodba se mu zdi namreč ključna. Vse bolj pa ugotavlja, da osnova njegovih zgodb pravzaprav niso mladi, čeprav so njegovi glavni protagonisti, temveč družina in družinski odnosi. Tako ne preseneča, da zadnjih nekaj mesecev že nastaja njegov prvi dolgometražni dokumentarec o prav posebni družini iz njegovega domačega kraja …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.