Petra Tihole

21. 11. 2014  |  Mladina 47  |  Kultura

Zmagoslavje Hane Stupica

Spet lahko na enem mestu preverimo, kako živa je slovenska ilustracija

Ena od ilustracij iz Rokavičke, ki so Hani Stupica prinesle nagrado Hinka Smrekarja

Ena od ilustracij iz Rokavičke, ki so Hani Stupica prinesle nagrado Hinka Smrekarja

Ukrajinska ljudska pravljica Rokavička je prva slikanica mlade ilustratorke Hane Stupica. Zgodbo o dedku, ki sredi hude zime izgubi rokavičko, v katero se potem naselijo miška, žabica, zajček, lisica, volk, merjasec in medved, je ilustrirala za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, slikanica pa je letos izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Po prepričanju stroke je Stupičeva kljub mladosti ustvarila zrelo slikarsko delo. Njene tradicionalne, likovno dognane ilustracije v mešani tehniki, polne drobnih detajlov in natančnih potez, so navdušile tudi petčlansko žirijo letošnjega 11. slovenskega bienala ilustracij, ki jo je soglasno razglasila za dobitnico glavne nagrade, nagrade Hinka Smrekarja, in tako poskrbela za presenečenje, saj jo običajno prejmejo izkušenejši ilustratorji.

V utemeljitvi k nagradi so med drugim zapisali, da se ilustratorka upodabljanja večinoma živalskih likov loteva premišljeno in raziskovalno, pa tudi, da celovitost vidnega podajanja zgodbe izraža v nekoliko utišanem koloritu, ki bralca popelje v brezmejno tišino ukrajinske zime, v kateri bo slišan vsak korak v snegu, oziroma v njenem primeru, vidna vsaka dlaka na živalskem krznu.

Na poziv ilustratorske sekcije Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov je sicer prispelo 146 projektov. Odziv ilustratorjev med drugim kaže, da ima dogodek v likovnih in oblikovalskih krogih precejšnjo težo. Tudi zato je morda letos za nekaj trenja pred odprtjem bienala poskrbelo šušljanje, da se štirje sicer uveljavljeni avtorji niso prebili skozi sito žirije in se uvrstili na razstavo. »Občutek je bil podoben tistemu, ko te razočara prijatelj. A umetniki, ki bi vseskozi ohranjali isto raven kakovosti, so zelo redki in bienale bo tu znova čez dve leti,« je enotno odločitev žirije komentirala letošnja predsednica Petja Grafenauer, ki priznava, da je bil proces izbiranja del, ki so predstavljena na bienalu, zahteven.

Kot pravi, je v oči najbolj bodel razpon v kakovosti prijavljenih del, ki je opozarjal na pomen kakovostne slovenske ilustracije. »Ta se ne sme izgubiti v poplavi stereotipnih izdelkov, ki močno izpodjedajo ilustratorsko produkcijo,« je odločna umetnostna zgodovinarka, ki je odraščala ob ilustracijah Jelke Reichman, Boža Kosa, Marjance Jemec Božič, Ančke Gošnik Godec in drugih, zato dodaja: »Zelo pomembno se mi zdi, da bodo tudi moji otroci najljubše slovenske ilustratorje iz svoje mladosti znali našteti na izust.«

In kje drugje bi bilo bolje preveriti najboljše ilustratorje kot ravno v okviru dveletnega pregleda slovenske ilustracije. Bienale namreč vestno beleži najboljše avtorske projekte ter združuje starejše in mlajše generacije umetnikov ilustratorjev. Za ponazoritev, najstarejša udeleženka letošnjega bienala je akademska slikarka Ančka Gošnik Godec, najmlajša pa študentka Lidija Plestenjak. Med njima je natanko 66 let razlike. Dveletni dogodek tako ponuja tudi podroben vpogled v menjave umetniških generacij.

Pogled na razstavljena dela 54 izbranih avtorjev izkazuje, da se na bienale prijavlja še posebej veliko mladih avtorjev, kar bi razstavi lahko dajalo svojstveno svežino. Prav mladi avtorji so tisti, ki naj bi v ilustracijo vnašali nove likovne rešitve in prenovljene slikarske tehnike ter tako s svojim delom slovenski ilustraciji vlivali novo življenjsko in ustvarjalno energijo. Smo pa ob tokratni razstavi pogrešali nekoliko drznejše ilustracije ali pa vsaj pristope k njej, saj ta danes, ko živimo v dobi digitalnega, dovoljuje, da se posameznik še bolj poigrava in medij razširi po svoje.

Kljub razočaranju nad oblikovanjem letošnjega kataloga, na platnicah katerega so umanjkale ilustracije, smo se na razstavi lahko prepričali, da je domača ilustracija v dobri formi. Kar seveda ne pomeni, da se ji godi dobro. »Znova je podcenjena, prekarna, premalo vidna,« je zaskrbljena Grafenauerjeva. Prav zato je žirija s posebnim priznanjem pohvalila ilustracije, ki so postale stalnica naslovnic Dnevnikove sobotne priloge Objektiv. Nagrado sta prejela ilustratorja Luka Seme in Matej Stupica.

Podelili so še dve plaketi Hinka Smrekarja za ilustracije, šli sta v roke Maje Kastelic in Matije Medveda, ki ga je žirija izpostavila kot posebej kakovostnega in drznega risarja. Priznanji Hinka Smrekarja pa sta prejeli Anja Zavadlav in mlada avtorica Ana Maraž za samostojne ilustracije Kosmatuhi – Lisica, Miš, Krt ali Medved z letošnjo letnico.

Nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo so tokrat podelili slikarju Jožetu Ciuhi. Ta se je ilustraciji posvetil z začetkom petdesetih let in kmalu prejel prvo Levstikovo nagrado za slikanico Cekin Jovana Jovanovića Zmaja (1954). Z Orientom zaznamovan svet je bil ilustratorju pisan na kožo. Da je res tako, dokazuje tudi razstava, ki obširneje predstavlja slikarjev ilustratorski opus in mu namenja prav poseben kotiček sredi razstavnega prostora.

Ilustratorska razstava:
11. slovenski bienale ilustracije
Kje: Galerija Cankarjevega doma, Ljubljana
Kdaj: do 15. februarja 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.