Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

5. 12. 2014  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Portret

Hana Stupica, ilustratorka

... ki je že s svojo prvo slikanico prejela najvišje stanovsko priznanje

Sredi zimske pokrajine, puste, mračne, turobne in prekrite s snegom, iz katerega štrlijo le ogolela drevesa, je narisala izgubljeno rokavičko. Sivo in mehko, obrobljeno s krznom. Najprej postane dom miški, nato žabici, in čeprav že poka po šivih, se jima pridružijo še zajec, lisica, volk, merjasec in medved. Na toplem se stisnejo in zaspijo. To je trenutek, ko živali preprosto moraš pogladiti po njihovih svilnatih kožuščkih ali ščetinastih kožuhih. Pa čeprav so ti »le« narisani ...

Težko je verjeti, da je ukrajinska pravljica Rokavička, ki nima srečnega konca, saj živali nazadnje izgubijo dom, spet najdeno rokavico pa si natakne njen lastnik, ostareli bradati mož, šele prva slikanica, ki jo je ilustrirala doslej. To je tudi prvi ilustratorski projekt, ki ji je prinesel kakšno nagrado. A že s prvo je segla visoko. Na Slovenskem bienalu ilustracije ji je pripadla nagrada Hinka Smrekarja. Že v prvem zamahu je torej dobila najvišje domače stanovsko priznanje na področju ilustracije.

Ta nagrada običajno pristane v rokah izkušenejših avtorjev, a strokovna žirija jo je tokrat soglasno namenila debitantki. V njenih z detajli izrazito bogatih likovnih stvaritvah, na katerih so vidne čisto vse teksture, čisto vsaka snežinka, živalska dlaka ali dedova guba, so namreč kljub njeni mladosti prepoznali zrelo ilustratorko. Pohvalili so jo, ker se je podviga lotila zelo premišljeno in raziskovalno. V to, kako »upodobiti atmosfero ukrajinske zime 19. stoletja ter impresije ruralne pojavnosti tedanjega časa«, je vložila »izrazit napor«.

Seveda riše že od malega, a že takrat je lahko ustvarjala v družbi najeminentnejših likovnih umetnikov. Njena stara starša sta namreč Gabrijel Stupica, ki je bil eden naših najbolj priznanih slikarjev, in Marlenka Stupica, ki je ena naših najbolj priznanih ilustratork. Oba sta Prešernova nagrajenca in v sam vrh slovenske ilustracije je sodila tudi njena prezgodaj preminula mama Marija Lucija Stupica. Čeprav likovne avtoritete, pa ji domači nikdar niso »težili«, kako naj vihti barvice in čopiče. Pustili so jo, da ustvarja po svoje. Ko je počečkala kakšno steno ali pa v šoli v zvezke risala, namesto da bi vanje pisala, so jo sicer okarali, a hkrati spodbujali.

Ni pa samo risala; po zaslugi očeta je bila tudi redna poslušalka koncertov klasične glasbe. Učila se je igranja na klavir, čeprav si je še bolj želela bobnov, trenirala pa je tudi balet in razmišljala celo o karieri poklicne baletke, sploh potem, ko je sklenila, da ilustratorka pač ne bo. A splet okoliščin jo je, najprej prek Srednje šole za oblikovanje in fotografijo in nato še študija vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, nazadnje pripeljal k ilustraciji. Tudi diplomsko nalogo bo v kratkem zasnovala prav okrog slikanice Rokavička.

To je izdala založba Mladinska knjiga, ki ji je v svojih publikacijah za najmlajše v minulih letih omogočila čisto prve objave. V Cicidoju je bil prepoznaven zlasti njen strip z živalskimi liki, v katerem je enega poimenovala Lucijan, po svoji mami. Ni naključje, da je bil ta lik ravno zajec, saj je ta bitja že od nekdaj upodablja najraje in imela je tudi živega ljubljenčka. Ni povsem jasno, zakaj so jo obsedli ravno zajci, ki so s svojo nežno, puhasto pojavo morda usodno zaznamovali tudi njen likovni izraz, je pa nedavno izvedela, da je imela tudi mama posebno vez z njimi.

Ne le zajce, rada riše tudi mačke, hrčke, pravzaprav vse živali, o čemer pričajo tudi printi, majice, prevleke za blazine in ovitki za mobilne telefone z njenimi liki, ki so naprodaj prek različnih specializiranih portalov. Tudi sama priznava, da živali riše raje kot ljudi. Se pa postopoma spoznava tudi s slednjimi, čeprav jo še najbolj pritegnejo starejši ljudje, katerih obrazi pričajo, da so izkusili že marsikaj. Največji risarski izziv pa ji s svojimi popolnimi potezami pomenijo otroci. Morda tudi zato, ker jih ne želi izumetničiti. Poleg tega otroke vidi kot polnopravne člane družbe, ki jim ni treba olepševati realnosti. In ki pravzaprav uživajo, če prednje kdaj postaviš tudi kaj strašljivega ...

Zaveda se, da se ji je prestižna nagrada »zgodila« šele na začetku ustvarjalne poti. Zato veliko razmišlja, kam vse bi jo ta lahko ponesla. Ker svojim živalskim likom skoraj vedno nadene oblačila, polna naborkov, čipk, vzorcev in gub, morda nekoč tudi v kostumografijo, v bližnji prihodnosti pa iz knjig najverjetneje bolj v e-knjige, ustvarjanje avtorskih aplikacij, animacijo, fotografijo ... Nagrada ji daje dodatno motivacijo, da ne obstane na mestu. Njena kariera se z njo pravzaprav šele začenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.