Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

27. 11. 2015  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

Eva Lucija Kozak, slikarka

... ki postaja še biokemičarka

Ker se ničesar ne loti, dokler ni povsem prepričana, da bo zmogla, do četrtega leta ni naslikala niti črte. Potem se je osredotočila na risanje plišastih medvedkov. Ko je bila majhna, si je želela nositi le vijoličaste obleke. In še danes jo pritegnejo malce nenavadne stvari in ljudje, ki živijo zunaj ustaljenih okvirov. Sprememb pa ne mara.

Toda kadar postavlja razstave, gledalca rada potisne pred izziv. Takšna je bila tudi njena zadnja samostojna razstava v ljubljanski Galeriji Alkatraz, kjer je v višini ramen razpela belo platno in v njem napravila osem odprtin za osem gledalcev. Drugi so si lahko ogledovali le gledalce, njihova brezglava telesa v praznem prostoru.

Še preden je začela slike postavljati v instalacije, se je, še ko je bila otrok, slikarstva učila na Sovretovi slikarski in risarski šoli v ljubljanski Šiški. Potem je presedlala k Zmagu Modicu, a tam se ni nikdar docela dobro počutila, čeprav ji je šola ponudila obrtno spretnost vihtenja čopiča in prvo ljubezen. Po končani Šubičevi gimnaziji se je brez težav vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, in to v času, ko je slikarski oddelek zapuščala stara generacija in je njena mesta zasedala mlajša slikarska profesorska garnitura. Prav mešanica starih, formalističnih in sodobnih, konceptualnih pristopov jo je prepričala, da se je dokončno posvetila slikarstvu.

Na akademiji je uživala, spoznala nekaj ljudi, ki so zdaj njeni najboljši prijatelji, in se na študentsko izmenjavo odpravila v angleški Winchester. Anglijo je izbrala zaradi jezika, Winchester pa zato, ker je bila tamkajšnja akademija povezana z njihovo. S kolegico slikarko Niko Rupnik sta prve dni brezplačno bivakirali po mestnih stanovanjih prek storitve couchsurfing, nato pa so z drugimi študenti najeli hiško in zaživeli skupaj. Sicer pa je rada hodila na winchestrsko akademijo. Predvsem zato, ker so, drugače kot doma, čisto vsak dan ustvarjali v ateljeju.

Ko se je vrnila v Ljubljano, je diplomirala pri profesorjih Žigi Karižu in »irwinovcu« Borutu Vogelniku. Kot izstopajočo mlado umetnico so jo predlagali tudi za nagradi za mlade umetnike ESSL Art Award in StartPoint. In tako se zadnji dve leti drug za drugim vrstijo umetniški projekti, ki jih pripravlja samostojno ali skupinsko, doma in onstran državnih meja.

Prve slike, kakršne dela še zdaj, je napravila v Angliji. Nastajale so iz kolažev, a ti se ji danes zdijo obremenjujoči, saj ji ne gre le za preslikavanje podob, ampak želi potezi prepustiti tudi nekaj svobode. Za njene slike je ključna vsebina, skoznje svetu sporoča svoje misli. Všeč so ji, ker puščajo odprt prostor za interpretacijo, a ni ji všeč, če jih kdo interpretira drugače, kot si je zamislila. Pri vsaki sliki zato želi, da bi gledalci prepoznali in razumeli njeno sporočilo.

Vseeno pa danes ni samo slikarka. Kmalu po bolonjski diplomi se je odločila nekaj za marsikoga precej nenavadnega: vpisala se je na magistrski študij biokemije. Preprosto zato, ker jo tudi to področje zanima. Za vpis je morala sicer opraviti diferencialne izpite in v šestih mesecih trdega, trdega dela se je iz izšolane humanistke preobrazila še v naravoslovko. Tako se zdaj pri prof. dr. Brigiti Lenarčič ukvarja z interakcijami transmembranskih proteinov. Študij biokemije bo končala letos, ob tem pa ostaja slikarka. Skupaj s še enim izstopajočim mladim slikarjem Adrijanom Praznikom sta si atelje poiskala tik ob ljubljanski Galeriji Škuc.

Danes, ko je razpeta med slikarstvo in biokemijo, se ji zdi, kot da ničesar več ne more opraviti, kakor bi želela. Morda je to le njen občutek, ki ga ima zaradi samokritičnosti in skromnosti, a v nekem trenutku se bo najverjetneje res morala odločiti ali samo za slikarstvo ali pa samo za biokemijo. Ta hip ne ve, katero od področij bi izbrala. Na obeh se trudi, da bi se čim bolj zlila z okoljem. Biokemija se ji zdi fascinantna, a ni med tistimi raziskovalci, ki bi živeli za protein. Do slikarstva ne goji enake distance, enači ga z življenjem.

Nasploh jo prihodnost precej skrbi in težko se odloča v zvezi z njo. A ko se za kaj odloči, je nič več ne ustavi. Čeprav o osebnem življenju v resnici noče govoriti, saj si ne želi, da bi njene slike presojali po njem, ve, da si želi družine in da ji tudi izvorna družina veliko pomeni. Popoldnevi, ko pije čaj ter s sestro in z bratoma vsak s svojim prenosnim računalnikom posedajo v dnevni sobi in klepetajo, so ji najljubši. Nasploh je zelo rada doma, veseli pa jo tudi šport – predvsem hribolazenje in kolesarstvo.

V teh dneh odhaja na umetniško rezidenco v Berlin, kjer bo preživela mesec dni. Nato se vrača v atelje in laboratorij. Za zdaj se bo vrnila v oba.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.