Dijana Matković  |  foto: Borut Krajnc

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Kultura

Muriel Barbery

Pisateljica, avtorica Elegance ježa

Nad intervjuji in sploh vsem, kar spremlja objavo knjige, tudi nad javnimi nastopi, nominacijami za nagrade in fotografiranjem, ni preveč navdušena. Pisanje razume kot intimno dejanje, kot ubesedovanje pokrajine notranjega sveta, in pri tem celo nima nikakršne nuje napisanega deliti s svetom. Podobno kakor Rene in Paloma iz njenega slovitega romana Eleganca ježa (Mladinska knjiga, 2010) lepoto ščiti in varuje pred zunanjim svetom. Je nekoliko sramežljiva in zadržana – zelo pazljivo izbira redke besede, ki jih izgovarja v nežnem tonu. Zato sem vedela, da obstaja samo en način, kako prebiti zid razdalje in vstopiti v pogovor. »Kako je z vašimi mački?« rečem, ko se od hotela Slon, kjer sva se sestali, odpraviva po Čopovi. »Menda imate dva,« dodam. »Ne, ne, zdaj imam štiri,« veselo odvrne. »Dva starejša in dva šestmesečna,« reče in že hiti v telefonu iskati njihove fotografije. Na zaslonu zagledam siva puhasta bitja, vsakič ujeta v perfektni dnevni svetlobi in pod natančno odmerjenim kotom, ki jih prikazuje v vsej gracioznosti. Muriel Barbery je poosebljeno zasledovanje lepote, pomislim.

K objavi prvih dveh romanov jo je pregovoril prejšnji partner. Da se ji bo z drugim romanom, to je omenjeno Eleganco ježa, zgodil izjemen uspeh, si ni mislil nihče, še najmanj Muriel Barbery sama. V precej nizki nakladi je roman leta 2006 izšel pri založbi Gallimard, a so ga morali hitro ponatisniti in samo v Franciji se je od tedaj prodal v več kot milijon izvodih. Obenem je bil preveden v več kot 40 svetovnih jezikov. Slovenska izdaja romana je že presegla naklado deset tisoč izvodov, med pripravo na intervju pa sem naletela na številna priznanja ljudi zelo različnih profilov, ki so trdili, da gre za eno njihovih najljubših knjig ali da so Eleganco ježa prebrali več kot enkrat. Gre za roman, ki z načinom pripovedovanja ne žali inteligence bralca, nasprotno – to je pametna pripoved o dveh izjemnih posameznicah: o hišnici Rene, ki pred svetom skriva izredno načitanost in navduševanje nad umetnostjo, ter deklici iz višjega sloja Palomi, ki je pri svojih 12 let neverjetno pronicljiva in s tem tudi kritična do sveta odraslih. V svojem kratkem življenju ne najde posebnega smisla, zato se odloči, da bo napravila samomor. Toda to je komaj začetni zaplet tega sijajnega romana. (Mimogrede: če ga še niste prebrali, preskočite vprašanja, povezana s končnim razpletom.) Po izjemnem uspehu Elegance ježa je Muriel Barbery dobila svobodo, da pusti službo – bila je profesorica filozofije na eni izmed francoskih univerz – in se odpravi po svetu. Precej časa ni mogla pisati, a je navdih za nov roman (Življenje vilinov, Mladinska knjiga, 2016) prišel ob pomoči japonskih zen vrtov in razprave, ki jo je imela s sedanjim partnerjem. »Dobro zgledata skupaj,« ji rečem, ko se od mačk premakneva k drugim fotografijam, k drugim temam.

Zdi se, da ste Eleganco ježa napisali, da bi ustvarili lep in svoboden svet. Potem pa ste svobodo dejansko dobili, ko ste prejeli denar od prodaje romana.

Absolutno. Z denarjem si lahko kupiš čas. Doživela sem uspeh, ki je bil povsem nepričakovan.

In z denarjem ste šli lahko po svetu zasledovat lepoto. Dve leti ste preživeli na Japonskem in tri na Nizozemskem. Zakaj ste se nazadnje vrnili v Francijo?

Ker sem Francozinja. Čez čas sem čutila izjemno nujo govoriti spet francosko. Najbolj se bojim – glede na to, da sem pisateljica –, da bi izgubila stik s svojim jezikom. Kljub temu še vedno veliko potujem.

Zakaj je za vas ali za vaše junake tako pomembno, da iščejo, ohranjajo in tudi skrivajo lepoto pred svetom, ki morda ni nujno lep?

Res je, da svet ni preveč lep. Grd je. Zato si želimo pisati. Sicer bi zgolj živeli. Zadovoljni z zgodbo, v kateri smo. Spomnim se, da sem že, ko sem bila otrok, odkrila, da je lepoto moč najti v tej nenavadni vzporedni resničnosti, ki ji rečemo umetnost. Ogromno sem brala. Poleg literature imam zelo rada tudi slikarstvo. In glasbo. Ker je oče igral klavir.

Tudi vi ste ga igrali. Ste potem nehali? Iz vašega pisanja je razvidno, da vam glasba ogromno pomeni – v kakšnem smislu?

S klavirjem nisem bila preveč vztrajna, kar obžalujem. Glasba je čudovit jezik, ki globoka čustva izraža brez besed. Organizirana je tako, da vstopa nesporedno v srce in nagovarja duha. Po svoje je podobno s poetičnim jezikom: je glasba, ki gre globoko v nas in doseže ravni, ki niso dosegljive na noben drug način.

Mogoče je prav ravno narobe: morda je stvarnost to, kar iz nje naredimo. To je stvar perspektive. Mogoče lahko izbereš, kaj želiš videti.

Bili ste, kot sem zasledila v nekih pogovorih, zelo miren, tih otrok. Ne kot Paloma, ki reče tudi tisto, česar z vidika odraslih ne bi smela.

Bila sem res zelo tiho dekle. Pogosto sem veliko sanjarila. Sanjarila v zgodbah. Kot vsi otroci, najbrž. Verjetno nisem bila nič posebnega. Paloma pa je res nekaj posebnega. Saj je šlo tudi meni dobro v šoli, toda nič tako izjemnega kot pri Palomi.

Zakaj želi Paloma napraviti samomor? No, razumem, zakaj, toda lahko razložite, zakaj je lepota tako pomembna, da sicer življenje ni vredno življenja?

Dejansko tako čutim. Najbrž je tako preprosto. Je pa nenavadno, kajti v nekem trenutku sem pomislila, da sem ta roman napisala pred več kot desetimi leti. Vsega se sicer ne spomnim, moram reči. Toda ko ste me to vprašali, sem pomislila – vidim zadevo še vedno tako kot takrat? Da. Še vedno vidim in čutim isto. Od tega romana je zame sicer že dolgo. Sem pa prepričana glede dvojega: nobenega namena nisem imela ubiti Palome. In hotela sem, da bi bila knjiga klic po lepem.

Zdi se, da imamo ob spopadanju s svetom na voljo dve možnosti: ena je, da se s svetom borimo, da gremo s svojim delom, s svojim pisanjem v neposredni spopad. Druga – vaša možnost – je, da mu ‘zgolj’ dodamo lepo.

To sta pravzaprav dva načina, kako biti aktivist. Eden je zunaj, v svetu, drugi pa v tvoji mali pisarni, kjer si sam s sabo. In, ja, najbrž gre za isto stvar. Skušaš dodati smisel in poiskati mesta, kjer je življenje mogoče.

Menda je družbeni razred moč preskočiti s slavo, denarjem, lepoto ali znanjem. Rene znanje ima. A ga ne uporabi za premik, zakaj?

Ko sem napisala knjigo, sem spoznala kar nekaj oseb, ki so bile podobne Rene. Ki so družbeni razred preskočile. Na začetku študija (na elitni École Normale Supérieure, op. avt.) sem imela sošolca, ki je postal tudi moj prijatelj. Prihajal je iz zelo zelo revne družine. Niti zamisliti si ne morem, kako revne. Študiral je z državno štipendijo, na podlagi svojih uspehov. Potem mi je nekoč povedal nekaj, kar me je res presenetilo in šokiralo hkrati. Ne bi mu bilo težko priti do uspeha – vedel je sicer, da je izjema, a je vedel tudi, da s preskokom ne bi imel težav, saj je bil dovolj pameten, da bi se lahko pomaknil po družbeni lestvici navzgor. Toda zdelo se mu je, da bi s tem izdal svoje ljudi. Da bi bil izdajalec. Da bi jih pustil za sabo.

Ogromno ljudi je rojenih v napačna okolja. Spoznala sem veliko takšnih ljudi. Samo premikati se je treba po svetu in jih zlahka najdeš.

Zelo zanimivo.

Vem, da je ta strah resničen, saj sem spoznala kar nekaj podobnih ljudi. Prav za to je šlo: čeprav so vedeli, da so izjemni, niso hoteli izdati svojih ljudi.

Za kakšno vrsto izdaje gre? Vam je kdo razložil?

Temu prijatelju se je zdelo, da bi jih izdal s tem, ko bi prestopil v razred, ki nižji razred prezira. In da bi bil del sveta, ki njegovih ljudi ne vidi.

Drži. Med vsemi ranljivimi skupinami so najbolj nevidni prav revni ljudje.

Ja, res je. Zdelo se mu je, da če bi postal viden, bi s tem užalil nevidne.

Obenem je jasno, da aristokracija v resnici ni stvar družine, denarja, tradicije, ampak predvsem stvar duha. Kar sijajno prikažete z Renejino prijateljico Manuele, ki prav tako sodi med služinčad. Obe sta tudi priseljenki. Zapišete – po spominu – okoli nje je bilo toliko smeti, ona pa je v tem ostala graciozna.

Spoznala sem veliko takšnih ljudi. Samo premikati se je treba po svetu in jih zlahka najdeš. Ogromno ljudi je rojenih v napačna okolja.

Ste bili vi rojeni v pravo okolje?

Ja, sem med srečnimi. Rodila sem se na pravem mestu. Nobenih težav z denarjem. Sicer denarja nismo imeli, a z njim nismo imeli težav. Kar sta dve različni stvari. Starši so bili učitelji. Okoli sebe sem imela knjige. Bila sem dobro prilagojena. Seveda, veliko reči se je zgodilo, toda vedno sem bila privilegirana.

In vendar vidite nevidne.

 Ne vem, zakaj je tako. Morda, ker sem radovedna?

Naj vprašam drugače: zakaj gospod Ozu vidi Rene?

Ker gre za junaka, ki je izjemno radoveden. Res si želi spoznavati ljudi. Ne glede na njihov družbeni status. Japonec je. Pride v Francijo, v kateri ne pozna družbenih kodov, in ljudje ga res zanimajo. Ne vem, zakaj smo takšni, kot smo. Gotovo se boste strinjali, da je za pisce vedno veljajo, da nas zelo zanimajo življenja drugih. Kako je nekdo čutil? Zakaj se je odzval, kot se je? Zakaj sploh je življenje? Kaj si je nekdo zares mislil? Kako je biti znotraj intime? To so zame še vedno skrivnosti. Tega še vedno ne razumem.

Vsako jutro se zbudim in pomislim, da se mi ni treba eno uro voziti z avtom, da bi bila ob osmih na fakulteti in predavala.

Rekli ste, da ste srečali ljudi, ki so podobni Rene, pa tudi takšne, ki so podobni Manueli – kaj pa Ozuji tega sveta? Je vaš junak zgolj ideal pozornega, prebujenega moškega ali takšni moški zares obstajajo?

Mogoče je prav ravno narobe: morda je stvarnost to, kar iz nje naredimo. To je stvar perspektive. Mogoče lahko izbereš, kaj želiš videti.

Videti druge – mar ni to največ, kar lahko storimo drug za drugega? In vendar so naša delovna okolja, naši odnosi organizirani tako, da nimajo nič s tem, nič z razumevanjem drugih, nič s prostorom, kjer bi se lahko izrazili.

Ta vaša misel bi zahtevala dolgo filozofsko razpravo. Nisem prepričana, ali je bilo vedno tako, vem pa, da je naš čas zelo dober v ustvarjanju površinske komunikacije in velike osamljenosti.

Iz Elegance ježa je razvidno tudi, da niste preveč navdušeni nad tem, kako na univerzah predavajo ali obravnavajo filozofijo.

Vedno sem bila prepričana, da je filozofija način, kako misliti življenje. Potem pa sem morala vstopiti na univerzo, v akademski svet, v neskončne razprave o enem odstavku v eni izmed Kantovih knjig. To ni bilo zame, očitno. Nisem imela težav s tem, da se je treba mišljenja učiti in da to vključuje tudi korake, ki so dolgočasni, to zame ni bila težava. Toda kako je pri tem s ciljem? Nisem mogla razumeti, kaj je cilj teh prizadevanj. Ni se mi zdelo, da ljudje iz akademskega sveta živijo bolje kot drugi.

Zdi se, kot bi bila Eleganca ježa filozofska teza o življenju – brez filozofiranja, skozi literaturo, ki dopušča prostor za različne interpretacije. A vendarle teza, ki pravi, da je ključ preživetja v iskanju in varovanju lepega.

V iskanju lepote sredi ničevosti. Ali iskanju lepote sredi popolnega absurda. Tudi sanja se nam ne, zakaj smo tu.

Morda to, da ste z romanom skušali ponuditi lepo in odgovoriti na temeljna eksistencialna vprašanja, razloži, zakaj je toliko ljudi, ki imajo to knjigo radi, zakaj jo tudi deset let po objavi ponatiskujejo.  

Ne vem, to je zame skrivnost. Obstaja ogromno knjig o smislu življenja, o lepoti, ki pa se ne prodajajo dobro. Tudi sama sem najprej napisala knjigo, ki ni postala uspešnica. Ne vem, zakaj druga je ...

V nekem intervjuju ste rekli – in odgovor se mi je zdel zelo dober –, da smo tako zelo bombardirani z rečmi, ki so površinske, da smo morda bolj kot kadarkoli lačni substance: globine in lepega.

Že, toda obstajajo čudoviti romani, ki jih ne prodajo niti v enem izvodu. Obstajajo številni odlični avtorji, ki ne prodajo ničesar. Potem pa obstajajo še številni komericialni avtorji, ki se odlično prodajajo. Včasih je vse to zelo ... (skomigne z rameni)

Toda super je, da ste doživeli uspeh, kajti zdaj lahko živite tako, kot si želite.

Mislim, da je to dar bogov. In sem zelo hvaležna in skušam ustreči pričakovanjem. Ne pričakovanjem založniškega sveta, ampak pričakovanjem teh bogov. Vsako jutro se zbudim in pomislim, da se mi ni treba eno uro voziti z avtom, da bi bila ob osmih na fakulteti in predavala in opravila cel kup administrativnega dela, potem pa šla domov depresivna, ker razmere za poučevanje niso dobre ... Vsako jutro pomislim na to. Na dobre duhove sveta! (smeh)

Glede konca romana Eleganca ježa: zdi se mi, da niste imeli druge izbire kot pripeljati konec, kamor ste ga, saj bi stvar sicer postala preveč romantična. Toda obenem: mar ta konec ne govori ravno o tem, da se ni moč premakniti iz tistega, v kar smo bili rojeni?

Ko sem pisala zadnje poglavje, se mi niti sanjalo ni, da me bodo o njem toliko spraševali. Prejela sem ogromno pisem ljudi, ki so me sovražili in mi pisali, da sem morilka.

Kakšna norost! (smeh)

Nekateri so bili res jezni. Toda vprašali ste me, ali konec govori o tem, da ni moč uiti okoliščinam. Ne vem, konec je prišel iz mene. V ta konec sem hotela vnesti kar se da veliko čustev. In ko sem začutila, da mora Rene umreti, je lahko izrekla besede, ki jih sicer ni moč izreči tako. Poleg tega s svojo smrtjo reši deklico, reši Palomo.

Pa res!

Torej je bilo vredno. (namešek)

Ob branju konca sem jokala kot otrok.

Tudi jaz sem, ko sem ga pisala. Zame je to znamenje, da je smer prava. Če ob pisanju ne jokam od ganjenosti – komu mar za tako pisanje?

Za novo knjigo, Življenje vilinov, ste menda dobili zamisel, ko prijatelju niste mogli razložiti, kakšni so japonski zen vrtovi.

Pravzaprav ni šlo za prijatelja, ampak mojega sedanjega moža. Ki še nikoli ni bil na Japonskem. Skušala sem mu razložiti, kako je, ko si v japonskem zen vrtu. Kako se počutiš, ko si med drevesi, oblikovanimi do popolnosti, in je vse videti kot iz sanj. Jasno je, da imajo Japonci vednost o absolutni lepoti. Trudila sem se, da bi mu to opisala, in postajala sem nekoliko razdražena, saj nisem našla pravih besed. Potem sem mu rekla: ti vrtovi so takšni, kot bi jih ustvarili vilini! In kmalu sem spoznala: o, to je začetek novega romana! Tako se je to začelo. Potem je vse postalo zelo zapleteno, kajti eno je imeti dobro zamisel, drugo pa napisati roman.

Zdi se, da je novi roman, tudi po tem, kar pripovedujete, vnovičen poskus ustvarjanja lepega.

Drži, poskus je. Sanja se mi ne, ali mi je uspelo. Je zelo drugačna knjiga. Ničesar nima s prvima dvema knjigama, a že prvi dve sta se med sabo zelo razlikovali. V novo knjigo sem hotela spraviti kar se da veliko poezije, in sicer skozi dekliške oči. Torej, spet gre za deklice – ena je izjemno povezana z naravo, druga je izjemno povezana z umetnostjo. Ena živi v Franciji, druga v Italiji. Zelo se trudita, da ...

Da bi našli način, kako priti skupaj?

Tako, ja. Skupaj bosta v naslednji knjigi, v drugem delu, ki ga pišem zdaj. No, danes ne pišem, očitno.

Za vas je pisanje zelo intimno dejanje. Menda sploh niste imeli potrebe po objavah.

Ja, in zato so objave tako čudna reč. Ne vem, kako ste se vi počutili ob izidu knjige ...

Ranljivo.

Točno tako. Tudi sama sem se počutila ranljivo. In razgaljeno. Za kritike mi sicer ni kaj dosti mar.

Sploh jih ne berete, kajne?

Ne, ne berem jih. In vedela sem, da bo po uspehu vse samo še teže. Zato sem se odločila, da se odklopim, in sem šla na Japonsko. Toda izziv pisanja zame ni najtežja stvar. Najtežje je tole – biti razgaljen. Ljudje, ki jih sploh ne poznaš, nekaj vedo o tebi.

Svet ni preveč lep. Grd je. Zato si želimo pisati. Sicer bi zgolj živeli. Zadovoljni z zgodbo, v kateri smo.

Torej tega ne bi smela vprašati in vam ne bo všeč: kaj v vaših romanih je najbolj intimno?

Tudi če bi hotela, vam ne bi mogla odgovoriti, saj je mogoče vse. Ravno za to gre! Ko pišem, sem presenečena nad tem, kar se zgodi. In ko zadevo preberem znova, sploh ne razumem, kako sem lahko to napisala. Hkrati pa izvem reči, ki jih o sebi še nisem vedela. Najbolj intimno je, ko se besedilo obrne v mojo smer, k mojemu zasebnemu življenju. A ta besedila čuvam zase.

Glede na vaše varovanje intime pred svetom, pa tudi nekaj sramežljivosti – kako se potem počutite ob intervjujih?

Odvisno. Če je to pogovor o besedilih z očarljivo osebo, je vse v redu. Če pa me novinar sprašuje osebne reči ali želi od mene dobiti podatke, ki jih nočem razkriti, postanem hitro razdražena. To se vendarle ne zgodi prav pogosto. Moja težava je bolj v tem, da bi res rada izrazila, kar mislim, a je to težko storiti na kratko. Nihče nima časa, da bi se pogovarjal ure dolgo. Zato me včasih iritira, ko pomislim, kaj bi morala reči, pa mi ni uspelo.

Poznate roman Slava Daniela Kehlmanna? V njem pisateljski alterego Leo Richter podobno kot vi skupaj s svojimi knjigami potuje po svetu. Srečuje novinarje, državnike, ambasadorje in vedno ga sprašujejo isto: kje najdete navdih? Dosledno odgovarja: v banji.

(smeh) Ja, to z navdihom je zamotano vprašanje, moram reči. Ker kaj pa sploh lahko odgovoriš? Človek bi moral povedati vso svojo življenjsko zgodbo in razložiti, kdo je, kako živi. Zato to vprašanje iritira. Večinoma.

Brala sem, da ste se ob pisanju Vilinov precej mučili, da pa je bilo pisanje Elegance ježa zelo preprosto – toliko, da niste pisali med umivanjem zob.

Res je.

Zakaj je tako?

No, v Eleganci ježa so trije glavni junaki na enem mestu. Se zgolj pogovarjajo ali govorijo na način monologa. Tu ni bilo kake zapletene naracije s kompleksno zgodbo in veliko junaki. Zato je zdaj težje. Zvišati sem morala svoje ambicije. Ne zaradi zunanjih potrditev, ampak zase. Hotela sem, da je roman bolj poetičen, bolj literaren, zahtevnejši, bolj čudaški.

Kaj bi Rene in Paloma rekli o vašem novem romanu?

Glede tega nimam dvomov – navdušeni bi bili! V nasprotnem primeru bi ju izdala, tega pa nisem nikoli nameravala! Nikakor! (smeh) 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.