Zoran Smiljanić

20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Kultura

Arabci prihajajo!

Kako sem premagal strah in vzljubil Arabce

Naslovnica prvega dela stripovske trilogije Arabec prihodnosti

Naslovnica prvega dela stripovske trilogije Arabec prihodnosti

Ko sem prvič vzel v roke strip Arabec prihodnosti, me ni preveč pritegnil. Naslov in tema sta obetala neprijetno, zateženo branje in človek pač ni vedno razpoložen za vse slabe novice tega sveta. Po bridki realnosti, ki vsak dan bruha iz televizije in tiska, po lanskem eksodusu in po številnih izpovedih v literaturi, filmu in stripu mi ni bilo preveč do tega, da ugriznem v še eno resnično zgodbo o nasilju, trpljenju, zlorabah, travmah ...

Ni me zavedla niti mehka karikaturalna risba, v kateri je strip narisan. Kar nekajkrat se mi je zgodilo, da sem zaradi take risbe pričakoval lahkotno zabavo v stilu Asteriksa ali Srečnega Luke, pokasiral pa realistično in depresivno zgodbo za odrasle. Pomislite, kako bi bilo, če bi se v Zvitorepcu nenadoma znašli terorizem, pedofilija in povojni poboji. Zato prijazni risbi ne zaupam več, takoj ko jo vidim, sem pripravljen na najhujše!

Tudi naslovnica ne obeta nič dobrega: srečno tričlansko družinico z jumbo plakata preteče opazuje libijski diktator Moamer El Gadafi. Da je z idilično podobo nekaj hudo narobe, sporoča agresivni rdeče-črno-zeleni kontrast. In ko smo že pri barvah: med listanjem sem sumničavo opazil, da je strip koloriran s prijetnimi barvami, nekaj strani je svetlo modrih pa oranžnih, rožnatih in spet modrih ... Pa kaj je zdaj to, strip ali otroška pobarvanka? Le koga farbajo?!

Zakaj bi se ubadal z otroštvom nekega Arabca, čigar imena ne znam niti izgovoriti? Le koga brigajo vse tiste čudne države s čudaškimi navadami in prečudnimi sistemi? Bližnji vzhod se mi zdi kot Vojne zvezd: ne ve se, kdo pije in kdo plača, ve pa se, da se stalno nekaj vojskujejo in da traja neskončno. Zato sem se stripa lotil v prepričanju, da ga bom odložil že po nekaj straneh.

Pa ni bilo tako. Ravno nasprotno. Po nekaj straneh so se moji predsodki razblinili kot prdec v vetru. Izkazalo se je, da gre za enega najizvirnejših stripov, kar sem jih bral v zadnjem času. Vse, kar me je sprva odbijalo, se je izkazalo za dobro premišljeno pripovedno taktiko. Avtorjevo odraščanje v Franciji, Libiji in Siriji je bilo sicer daleč od idiličnega otroštva, a je prikazano brez cmerave patetike in žicanja za čustva. Otroška risba je povsem primerna, saj dogajanje spremljamo skozi otrokove oči. Tudi barve imajo čvrsto logiko: obdobje v Franciji je obarvano modro, v Libiji oranžno, v Siriji pa rožnato ...

Junak stripa je fantič Riad, ljubek in nežen otrok francoske matere in sirskega očeta. Oče je čuden tič, ki bralca izmenično iritira, zabava, jezi in preseneča. Po eni plati je pompozni bedak, ki blebeta neumnosti, po drugi pa je skrben mož in oče, ki se zavzeto ukvarja z Riadom, saj ima z njim visokoleteče načrte. Verjetno pa ni niti v sanjah pričakoval, da bo njegov sin, »Arabec prihodnosti«, kot ga imenuje, odrasel v stripovskega avtorja, ki bo z brezkompromisno iskrenostjo in strupeno ironijo javno razgalil trivialne fantazije lastnega očeta.

Mali Riad odrašča v svetu bizarnih običajev, grotesknih dogodkov, zavoženega gospodarstva, koruptivnih uslužbencev in vsemogočne politike. Srečuje grde, zlobne, odbite, histerične in agresivne karikature (!), vaški otročaji ga pogosto psujejo, pljuvajo, pretepajo in zmerjajo, da je žid, kar je najhujša žalitev v muslimanskem svetu. Vendar Riad nikogar ne obsoja ali sovraži, je le pasivni opazovalec, ki spoznava življenje in vpija znanje. Tudi v najmučnejšem prizoru v stripu, ko mularija mrcvari in pokonča nekega potepuškega psička, ostane zgolj opazovalec. Iz dogodka potegne nauk, da muslimani pač ne marajo psov, ker so ti po islamski tradiciji nečiste živali. Pravzaprav je Riadov največji uspeh, da se ni okužil z virusom sovraštva do drugačnih, ki mu je bil izpostavljen v formativnih letih. Skozi njegovo odraščanje pa nam strip navrže kar nekaj informacij o navadah, običajih in psihologiji muslimanov, ki jih nismo poznali. In nam mimogrede podtakne željo, da bi o njih izvedeli še več. Zvito, ni kaj.

Riad Sattouf (38) danes živi v Parizu. Poleg Arabca prihodnosti, ki je postal mednarodna uspešnica, je avtor številnih albumov, štirih stripovskih serialov in dveh igranih filmov. Je eden redkih avtorjev, ki so na mednarodnem stripovskem festivalu v Angoulêmu kar dvakrat prejeli nagrado za najboljši stripovski album. Nekaj časa je bil sodelavec satiričnega časopisa Charlie Hebdo. Arabec prihodnosti je njegov prvi strip, preveden v slovenščino.

Pri slovenski izdaji je treba pohvaliti brezhibno izvedbo, v prvi vrsti izbiro stripa, prevod, lettering (vstavljanje besedila v oblačke), oblikovanje, pripravo in tisk. Tudi cena za 160- stranski strip je več kot prijazna. Edina pripomba je, da je v Franciji izšel že tretji del Arabca prihodnosti, mi pa smo šele postali odvisni od prvega. Hočemo nadaljevanji, in to čim prej!

Strip za vse, še posebej pa za bralce s predsodki. 

Strip: Riad Sattouf: Arabec prihodnosti

Kaj: prvi del trilogije s podnaslovom Odraščanje na Bližnjem vzhodu (1978–1984)

Prevod: Barbara Pogačnik

Založba: Forum, LUD Literatura, 2016

Cena: 16 evrov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.