Matej Bogataj

13. 4. 2018  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Knjiga

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh

Prevedla Ana Jasmina Oseban, KUD Police Dubove (zbirka Eho, 14), Vnanje Gorice, 2017 303 str., 22,90 €

+ + +

Minoli Salgado je ena tistih avtoric, ki o regiji, iz katere izvirajo, pišejo na podlagi izkušenj v novem domu in postkolonialnih študij o razumevanju prejšnjega doma. Malezijske korenine, angleško literarno izobrazbo in zanimanje za šrilanško bližnjo preteklost, ki jo zaznamujejo zapletene politične razmere in komaj razumljivo nasilje, pa pregnete s prvencem lastno silovitostjo.

Skozi pet delov romana, v uvodu posvečenega fantu, ki ob izgubi očeta oziroma izginotju tega izgubi tudi roke, ne more jih več uporabljati in je le še za vratarja v enem od šrilanških obmorskih hotelskih naselij, sledimo trku dveh svetov. Savi oziroma Savitri pride na poroko sorodnikov, zve nekaj podrobnosti o očetovi smrti, predvsem pa je tako rekoč zraven hotelskega naselja, ki ga imajo v lasti njeni, rehabilitacijski center za pomoč tistim, katerih bližnji so pogrešani, ubiti … Na otoku se po dekolonizaciji namreč razraste nasilje med Tamilci in Singalci, ljudje izginjajo, najdejo jih zadušene z blazinami, na obalo naplavlja trupla, večina izginotij pa ostaja nepojasnjena. Kolikor razumemo, je tako tudi zaradi ravnanja vlade, ki ne naredi dovolj za razjasnitev nasilnega početja. Še več, z zakonom, na podlagi katerega je mogoče trupla pokopavati tudi brez predhodne preiskave, pravzaprav ščiti morilce, ki so se medtem prelevili v iskalce storilcev in varuhe reda. Žrtve tako ne morejo dobiti zadoščenja, saj bi morali storilce ovajati njim samim.

Minoli Salgado

Minoli Salgado
© Arhiv založbe

Celotna atmosfera je skrivnostna, mračna, mučna, vendar se Savi spominja tudi prejšnjih obiskov otoka in odraščanja, vidimo slovesne priprave na poroko, vidimo obredje in prepričanja, predporočne obrede in podobne, ki sledijo. Trčita dva svetova, otroški nedolžni pogled in Sa v ijin pogle d, pogled ženske, ki piše in se študijsko ukvarja z lokalnimi miti in božanstvi, zato vidi stvari drugače, od daleč in skozi teoretsko in mitološko prizmo. Vse, žrtve in njihove rablje, pa odnese Mahakali, veliki uničujoči cunami, ki s peskom in vejami in odtrganim gradbenim materialom vred pomeša vse skupaj in pravzaprav zabriše razlike.

Roman Malo prahu na očeh je spisan v petih delih, v katerih počasi prodiramo proti veliki skrivnosti, slutimo rešitev skrivnosti smrti Savijinega očeta, vendar se delo konča s slutnjami in povodnjijo. Vmes so otroški spomini pa preskakovanje med časi, tako značilno za sodobno prozo, pa pridih eksotike, uličnega vrveža in prometnega kaosa, malo etnologije v obliki poročnega in siceršnjega obredja in nekaj oblačilne folklore. Vse skupaj je mešanica angažmaja, sicer zabrisanega, bolj slutimo mučno ozračje, saj so vsi malo prestrašeni in kot da bi radi pozabili, in premisleka o izvorni deželi skozi optiko akademskih študij o razmerah v takšnih deželah. Vendar kot da bi avtorica hotela povedati vse in naenkrat, pa bi bilo včasih bolje, če bi se pri pisanju bolj osredotočila in omejevala.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.