Deja Crnović

24. 7. 2008  |  Mladina 30  |  Kultura

Lila Prap

Tista arhitektka, ki je s svojimi ilustracijami osvojila Japonsko

Lila Prap pred svojo hišo z dvema ilustracijama, za kateri ni prejela honorarja in jih je raje prenesla na platno, ter mačkom Sigmundom.

Lila Prap pred svojo hišo z dvema ilustracijama, za kateri ni prejela honorarja in jih je raje prenesla na platno, ter mačkom Sigmundom.
© Miha Fras

Zakaj se hijene smejijo? Ker niso čisto pri pravi. Ker so otročje. Ker jih žgečka, ko bose hodijo po travi. To so le nekateri izmed odgovorov, ki jih slikanica Lile Prap ponuja na vprašanje Zakaj. Njene živali, ki jih s kredo riše na črno podlago, so v teh dneh preplavile japonski televizijski program. Znašle so se na brisačah, ravnilih, svinčnikih, skodelicah in krožnikih, s katerimi Japonci opremljajo vrtce. Za bolne otroke so odprli Lilino hišo, opremljeno z njenimi slikami. Nedavno je Lila Prap, sicer Lilijana Praprotnik Zupančič, sodelovala tudi v japonskem dokumentarcu »Rešimo planet«, kjer je nastopalo pet Japoncem najbolj ljubih ilustratorjev. Lila je na Japonskem ikona, tudi dobesedno, saj se njena karikatura pojavi v vseh epizodah risanke. Prav tako njena z bršljanom zaraščena hiša v Šmarjeti in njen črni maček Sigmund.
Lila je arhitektka, ki je svojo delovno kariero začela v arhitekturnem biroju. Njen mož, ki je danes likovni terapevt v psihiatrični bolnišnici, je takrat kot svobodni umetnik risal karikature za različne časopise. »Ko sem videla, da on zasluži skoraj več kot jaz, ki hodim vsak dan v službo, sem rekla, da bom tudi sama poskusila, saj me je to vedno malo privlačilo.« Tako je Lila v tabloidu Kaj začela objavljati Fanči. Tema: seks. »Moja Fanči je bila križanec med kuro in žensko. Lotevala sem se seksualnih tem, tako bolj za hec, ni bilo hardcore. Glavni problem Fanči je bil, da je bila vedno potrebna
Potem je začela risati šaljive risbe za otroke in pisati pravljice, ki jih je ilustriral kar njen mož. »Potem se možu ni več ljubilo ilustrirati, pa sem začela risati kar sama.« A če ne bi pri možu videla, da se od tega da živeti, ne bi zbrala dovolj poguma, da pusti službo in se poda v biznis, kjer zaslužiš toliko, kolikor prodaš. »Zdaj sem že skoraj 20 let freelancer, kar je za živce že kar dolga doba. Stalno namreč cvikaš, ali boš preživel ali ne. Ni lahka stvar
Lilo je pot zanesla tudi v industrijsko oblikovanje. V Gorenju je oblikovala risbe živali, ki jih ponavadi vidimo na notranji strani vrat zamrzovalnika ali hladilnika. »Ker so bolj osnovnih oblik, sem se takrat naučila risati živali z enostavnimi linijami. To znanje sem lahko kasneje uporabila v knjigah. Tako sem iz Fanči preklopila na živali, vse je šlo v logičnem zaporedju in za te knjige mi čisto vse, kar sem počela v življenju, pride prav
Lila je nekaj časa za revijo Ciciban risala nežne risbice, kjer je uporabljala akvarele. Nato pa ji je mož predlagal, naj poskusi risati z levo roko, njeno »prvo« roko. »Veste, v vrtcu je bila leva roka 'grda roka', zato sem se morala naučiti uporabljati desno.« Z levo roko so začele nastajati bolj žive močne slike in to je bilo za Lilo še eno od naključij, ki so jo pripeljala do današnjega uspeha.

Prelomna razstava v Bologni

Pred približno desetimi leti si je Lila na knjižnem sejmu v Bologni ogledovala spremljajočo razstavo ilustratorjev. Slike so jo tako navdušile, da se je »za hec« odločila, da jim bo poslala še svoje slike, čeprav takrat še ni izdala nobene, s svojimi ilustracijami opremljene knjige. Med več kot 3000 prijavljenimi so jih izbrali 100, med njimi tudi Lilo. »Ta razstava je bila ključna. Ko si enkrat med temi frajerji, te vsak založnik opazi.« Lila opaža, da so ilustracije na razstavi vedno bolj »odpuljene« in jih redko vidiš v knjigah na policah knjigarn. Spominja se, da so včasih ilustratorji risali bolj otroške risbe, danes pa se tudi resni umetniki spuščajo na to področje z vedno bolj abstraktnimi prijemi. »Danes je to že totalen art, očitno so tudi umetniki vedno bolj otročji.« A Lila se ne pusti motiti, sama prisega na osnovne linije, ker meni, da otroci še niso taki sladokusci, da bi znali ceniti vsa ta prelivanja in odstopanja od pravil. »Mali rabijo red, da se naučijo oblik, kakšno je jabolko, kakšno drevo. Ni treba začeti kar s Picassom.«
Največji problem je seveda najti temo za knjigo. Lila se s poučnostjo, aktualnostjo in vzgojno komponento ne obremenjuje. »Rada imam, da se zraven pri ustvarjanju igram, ne iščem nekih poučnih tem, jih niti ne maram. Pri delu moram uživati, se igrati, drugače me ne zanima. Ne bi se mi dalo ilustrirati klasičnih pravljic.« Prav tako ji ne diši aktualnost. Po njenem mnenju so danes aktualne ločitve, trpeči otroci in s tem svojih mladih bralcev ne želi obremenjevati ali pozivati, naj se še oni ukvarjajo s problemi odraslih.
Prva knjiga, kjer je Lila napisala besedilo in jo v celoti ilustrirala, so bile Živalske uspavanke, knjiga Zakaj, ki se je uvrstila tudi v učne programe v Nemčiji, Franciji, Avstraliji in še nekaterih drugih državah, pa je s svojimi trapastimi odgovori na trapasta vprašanja Lilo izstrelila med zvezde. Čeprav so njene knjige prevajali že prej, so po izdaji slednje »zastrigli z ušesi«, kot pravi Lila, in se navadili, da na vsakem sejmu pridejo pogledat, kakšna je njena nova kolekcija jesen-zima.
»V bistvu delam tudi za odrasle, saj najmlajši tako ali tako ne znajo brati. Pri branju se morajo zato zabavati tudi starši.« Lila je zato vedno pozorna, da je knjiga taka, da bi jo kupila tudi sama. Zgodbo namreč prebereš enkrat, pomembno pa je, da se potem lahko hecaš še naprej. »Da tudi sam poimenuješ še katero drugo žival v svoji hiši, ne samo mačko ali psa. Mi smo dali svojemu pajku ime Filip. Ali pa si na vsako trapasto vprašanje izmisliš še 100 bolj neumnih odgovorov. Skratka, da knjiga postane igra. Ker za klasične zgodbe rabiš čisto drug talent.«
Po uspešnici Zakaj so Lilo posvojili tudi Japonci.

Japonska pravljica

»S temi Japonci je stalno delo, skoraj vsak dan moram kakšno stvar potrditi, odobriti, ker imam nadzor nad tem, kaj počnejo z mojimi risbami. In vsako stvar mi zato najprej pošljejo. Ko so z mano snemali neko ekološko oddajo, sem jim morala pridobiti vsa dovoljenja, pa skakati okoli Škocjanske jame kakih 10 ur ... Ni miru,« je o delu z Japonci šaljiva Lila. Ker kljub mednarodnemu uspehu z zasluženimi honorarji preživetje ni zagotovljeno, je predlani že razmišljala, da bi se po dvajsetih letih svobode vrnila v službo in se spet pustila komandirati. A potem so jo opazili Japonci, ki so sodelovali z eno od založb, pri katerih Lila izdaja svoje knjige v tujini, in situacija se je obrnila.
Japonci so po njeni knjigi Zakaj posneli 26 delov risane serije, ki se od prvega julija vrti na njihovi televiziji, dvakrat na dan, v dveh najbolj vročih terminih.
Risanka se začne s posnetkom Liline hiše v Šmarjeti, za katero marsikdo reče, da je podobna vili Čira Čara. Nato sledi posnetek Lile, ki na podstrešju v svojem ateljeju riše zebro, ki s papirja oddirja v risanko. V vsaki risanki nato nastopa ena od Lilinih živali in v zvezi z njo je postavljeno trapasto vprašanje. Na primer: zakaj ima zebra proge? Ker je ušla iz zapora. Zakaj ima kenguru žep? Zato. Otroci so tisti, ki naštevajo trapaste odgovore, potem pa se na ekranu pojavi narisana Lila, ki japonskim otrokom razloži, čemu so zares namenjeni različni živalski organi. Lila kot strokovnjak za živali je postala tako uspešna, da zdaj snemajo novo serijo, ki bo bolj darvinistično obarvana. V vsakem delu se bo namreč predstavila po ena žival z različnih koncev sveta, ker pa je pristop nekoliko resnejši, mora biti Lila previdnejša pri risanju. »Zdaj ko rišem živali za novo risanko, mi njihov producent šteje število parkljev pa rogov pri jelenu, jaz sem mu namreč kar en tak grm narisala.«
Knjiga Zakaj je v japonščini po dveh tednih že doživela ponatis, Lila pa upa, da bo risanke in plišaste živali kmalu mogoče dobiti tudi v Sloveniji. Da so njene risbe postale potrošno blago, Lile ne moti. »Odvisno je, ali se želiš izpovedovati samo eni osebi, kateri potem sliko tudi prodaš, ali pa hočeš svoje delo pokazati vsem. Če se ne bi Japonci lotili izdelave igrač po mojih risbah, bi se je pa verjetno sama. Ampak to bi trajalo.«
Lila za eno risbo porabi približno tri dni. Japonci se sicer ne strinjajo. Za uvodno špico za serijo so jo namreč snemali med risanjem in ji nato sporočili: »Izračunali smo, da za eno risbo potrebujete sedem ur.«
A Lile ne obožujejo le Japonci. Dvakrat je bila že nominirana za Andersenovo nagrado, ki ji po domače pravijo tudi mala Nobelova nagrada za literaturo in za katero vsako leto nominirajo 40 otroških in mladinskih pisateljev in ilustratorjev. Prav tako je bila nominirana za nagrado Astrid Lindgren, prejela je Levstikovo in Smrekarjevo nagrado, leta 2002 pa nagrado za najlepšo knjigo. Dobila je tudi mednarodno častno priznanje IBBY za ilustracijo.
Te dni si Lila predvsem želi na morje, vendar pa se po malem uči tudi japonskega jezika. V kratkem se bo namreč odpravila na promocijsko turnejo po Japonski.

/media/www/slike.old/mladina/intlila_praphijena.jpg

 

/media/www/slike.old/mladina/intlila_prapkenguru.jpg

 

/media/www/slike.old/mladina/intlila_prapkrokodil.jpg

 

/media/www/slike.old/mladina/intlila_prapzebra.jpg

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.