Marcel Štefančič, jr.

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Film

Naj ostane med nami

Neka ostane medju nama, 2010 Rajko Grlić

/media/www/slike.old/mladina/kinonaj_ostane_med_nami.jpg

 

Klovni kapitalizma.

Rajko Grlić, hrvaški auteur, ki prihaja iz preteklosti, eden izmed jugoslovanskih wunderkindov z začetka osemdesetih (Samo enkrat se ljubi), je moral prirediti kar nekaj motovunskih festivalov, da bi pogruntal, kaj je danes filmski trend št. 1: mozaični magnolijsko-babilonski crash, v katerem si kljuko podajajo skrivnostno povezani liki, ki sedijo na vrtiljaku skupne usode. Ta trend je že rahlo retro, a tudi film Naj ostane med nami prihaja iz preteklosti - in to v več smislih, tudi v tistem najbolj osnovnem: Slovenke so dobre za fukat! Jugoslovanski filmi niso skrivali, da so Slovenke dobre za fukat, še več, če je bilo le mogoče, so to burno poudarili - jasno, ob predpostavki, da Slovenkam šele jugoslovanski film nudi dober fuk. Slovenski filmi so ob tem izgledali kot evnuhi. V filmu Naj ostane med nami vlogo Slovenke-ki-je-dobra-za-fukat odigra Nina Ivanišin, Kozoletova Slovenka: in ko to vlogo - con gusto! - odigra, izgine. Jugoslovanski filmarji so slovenskim vedno pokazali, kako se pofuka Slovenko: Grlić to tokrat pokaže Kozoletu, le da je ta fuk le popolni retro remiks zaupnih zgodb, ki sta jih v Jugi objavljali reviji Čik in Adam i Eva, in Startovih dupleric, skanaliziranih skozi porno chic »drkanja na sise«. Slovenka, ki ne igra Slovenke, ampak slovenski vložek v hrvaško-slovensko-srbsko koprodukcijo, je le kolateralna škoda zagrebškega lustspiela, v katerem se utapljajo sinova uglednega slikarja (Miki Manojlović & Bojan Navojec), njuni ženi (Ksenija Marinković & Daria Lorenci) ter njihovi tajni in malo manj tajni ljubimci, zagrebški purgerji, ki jih vsaka revolucija - pa naj si bo komunistična ali kapitalistična - vedno izda, ki čas merijo po tem, koliko spolnih odnosov jim je še preostalo, in ki bi se že zdavnaj ločili in razšli, če ne bi en passant ugotovili, da se lahko svetu, ki jih frustrira, najbolje maščujejo tako, da prevarajo svoje partnerje oz. partnerke, da se torej prepuščajo »ilegalnemu« hedonizmu, pri čemer kakopak spregledajo, da s tem le legitimirajo kapitalizem, ki je iz svoje asketske faze, o kateri je nekoč bajal Max Webber, že davno prešel v povsem legalni hedonistični karneval. Nič, ločitev je napaka: če si ločen, nimaš koga varati. Če nimaš koga varati, potem nisi konkurenčen. Če nisi konkurenčen, te trg pogoltne. Toda varanje ni le edino »delo«, ki ga še opravljajo strastno, ampak jih by default prelevi tudi v odlične režiserje, kreatorje tajnih, paralelnih, subverzivnih svetov, Utopij, kakršne so nekoč ustvarjali disidenti in revolucionarji. Veličina Grlićevega filma, ki se odvrti med bolnišnico in pokopališčem, med otroci, ki ne vedo, katero prešuštvo jih je spočelo, in kostmi, ki so se nekoč varale, je v tem, da prešuštvu vrne revolucionarni potencial, pa četudi je res, da varanje tu ni več to, kar ruši status quo, ampak to, kar ga ohranja, toda hej - to naj ostane med nami.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.