Tomica Šuljić

28. 10. 2010  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Plošča

N'Toko: Parada ljubezni

2010, Beton Records

+ + + + +

Malo je izvajalcev, ki izdajo dva albuma v manj kot mesecu dni; dva zelo različna izdelka, v bistvu je vsak namenjen drugi celini. N'Toko alias Miha Blažič je take sorte reper. Prvi album Ex Shanti/Future Shanti (najprej izdan v začetku oktobra na Japonskem) je zbirka pesmi, ki jih je naredil leta 2008 in 2009 zgolj s sintetizatorjem in z računalnikom. Čeprav sam na blogu pravi, da gre za mini album, je to vendarle samostojen avtorski izdelek »naivne produkcije«. Ker je ta izdelek moč zreti tudi v objektivu japonske izkušnje in N'Tokovega večmesečnega bivanja v drugem (zvočnem) svetu, se je smiselneje posvetiti Paradi ljubezni, odrepani v slovenščini in s ciljno publiko pod Alpami. Izdaja nosi deset komadov, ki trajajo slabih 40 minut, ampak to so najboljše minute slovenskega hip hopa v tem letu (in še katerem zraven). Album prevevajo trši, bolj elektro(nski) beati, kar ni nenavadno, saj je soproducent obeh albumov Igor Vuk, sicer polovica BeatMytha, ki mu N'Toko redno posoja vokal za breakbeat komade. Toda album bo poslušljiv tudi za širše kroge, produkcijsko pa velja pohvaliti dobro uravnoteženo razmerje med vokalom in beati. Parado ljubezni poganja (kot bi rekli rejverji) sama glasba. Ker je kralj freestyla malce zmanjšal hitrost rafaliranja svojih misli, bodo tudi sporočila razumljena. Tisto, kar je pri N'Toku markantno in ga dviga nad druge, so njegove lirike oziroma epike, s katerimi redno razbija ušesa in možgane poslušalcev. N'Toko pač ne repa o repu in gangsta temah, ampak o življenju vobče, svetu zdaj in predvsem Sloveniji danes. Je antidogmatik, intelektualec in individualec, ki pravi »individualizem je novo čredništvo«. Med drugim.

N''Toko paradira v ljubezni z obiljem premišljenih verbalnih tarč, v katere meri in jih tudi zadene.

N''Toko paradira v ljubezni z obiljem premišljenih verbalnih tarč, v katere meri in jih tudi zadene.
© © Maruša Bertoncelj

Album je precej jedrnat, brez slabih komadov ali pasusov in tudi po štirinajstih dneh poslušanja se je težko odločiti za »najboljše« komade. Vsi so odlični. Z uvodnim samozanikanjem N'Toko ne obstaja se začne potovanje, na katerem se rad obregne ob tiste anomalije sodobnosti, ki so postale normalne. »Vsega mam dost, dost mam vsega, dost vseh, dost sebe,« pravi v Neznosni lahkotnosti življenja. »Nihče ni vreden več kot njegovo premoženje,« trdi v Živih mejah, kjer med drugim opazi: »Vsi se delajo Francoze, sam razlika je ta, da so eni Sarkozy drugi David Guetta.« Paradoksi kot »vsak bi bil sam, nihče ne bi bil osamljen« ali »še sam ne vem, kdo sem, in pričakujem, da bo vedel svet« se mešajo s percepcijo realnosti: nacijev, ki živijo v urejenih soseskah (»machoti so pred vsakim hipijem prestrašeni«), in ducatom sorodnih, ki se skrivajo v komadu Zig zig (tega je kot brezplačno pokušino ponudil na svojem spletnem domu http://www.ntoko.si ). N'Toko ni ne pesimist, niti jezen, njegovo ogledalo je ostro kot britev. Ponuja modrosti (»več ko si zaslužil, bolj se boš ponoči tresel«), ironijo brez sarkazma (»mali človek, mesto velikih nakupov«) in obilo drugih premišljenih verbalnih tarč, v katere meri in jih tudi zadene. Nujno poslušanje za razmišljajoče. Koncentrat.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.