Urša Matos

10. 10. 2004  |  Mladina 40  |  Kultura

Mitja Rotovnik

Tisti direktor, ki že skoraj četrt stoletja vodi Cankarjev dom

© Miha Fras

Mitjo rodijo 21. oktobra 1942 v Kamniku kot starejšega od dveh sinov. Otroštvo zaznamuje tragična smrt očeta Karla. Zaradi sodelovanja z NOB ga Nemci za več mesecev zaprejo v taborišče Mauthausen, nato pa ga januarja 1944 skupaj s štiriindvajsetimi talci ustrelijo v Šentvidu. Kmalu za tem mamo Hildo sredi Kamnika ustavi mlad gestapovec in ji naroči, naj s sinovoma pobegne iz mesta, ker so na seznamu za taborišče. Čez Celovec prebežijo k sorodnikom v Črno na Koroškem. Pozneje se selijo še večkrat. Najprej v Begunje in Brestanico, kjer mama opravlja pedagoško delo po ženskih kaznilnicah, končno pa se ustalijo na Črnučah. Mama je upraviteljica osnovne šole in predsednica kulturno-prosvetnega društva, zato se Mitja že kot otrok preizkusi v lutkarstvu in gledališču, sodeluje pri pripravi šolskega glasila, pri trinajstih letih pa z mamo redno obiskuje ljubljansko opero. Ko na Črnučah zgradijo nov zadružni dom, mama prevzame vlogo organizatorke, režiserske in selektorice filmov. Imajo celo svoj simfonični orkester, dramska sekcija pa vsako leto uprizori po tri igre. Mitja med drugim nastopa v igri Naše mesto T. Wilderja, kjer vlogo njegove žene igra Majda Kregar, poznejša arhitektka in žena Eda Ravnikarja ml. Uprizoritev je tako moderna, da na gostovanju v Trzinu po odmoru v dvorani ostane samo pet gledalcev.

Kljub pomanjkljivemu posluhu se dobrih deset let muči z učenjem klavirja. Vsak poskus, da bi presedlal na pozavno ali bobne, že v kali zatre stroga upraviteljica glasbene šole Bežigrad. Trdno je namreč odločena, da bo iz Mitje naredila klasičnega pianista.

V puberteti ga čedalje bolj vleče v organizacijo. Postane predsednik lokalne mladinske organizacije, prevzame pa tudi funkcijo tajnika šahovskega in odbojkarskega kluba. Ker mu matematika in fizika ne ležita, se po končani bežigrajski gimnaziji vpiše na učiteljišče. Zanima se za družbene vede in politiko, prosti čas pa namenja namiznemu tenisu, atletiki, orodni telovadbi, plavanju in smučanju. Ljubezen do športa ohrani tudi pozneje. Tako leta 1980 s skupino prijateljev ustanovi Krog rahlo načetih, ki brez izjeme vsako sredo igra odbojko v telovadnici ljubljanskega Centra za rehabilitacijo. Po 25 letih druženja bo poleg Mitje v ekipi še nekaj zvenečih imen, na primer umetnosti zgodovinar Zoran Kržišnik, novinar Mitja Meršol, direktor podjetja Kompas Holidays Janez Pergar, nekdanji predsednik državnega zbora in direktor Avtocommercea Herman Rigelnik, karikaturist Bine Rogelj, direktor stomatološke klinike Uroš Skalerič, izvršni direktor Petrola Franci Perčič in direktor RTV Slovenija Aleks Štakul.

Odbojko igrajo smrtno resno, Mitja pa, ki je tajnik društva, od vsega člana v primeru odsotnosti zahteva opravičilo.

Leta 1962 se vpiše na ljubljansko filozofsko fakulteto, smer filozofija in sociologija. Med sošolci so Ivo Urbančič ter zakonca Tine in Spomenka Hribar. Na njun poročni dan Mitji pripade častna vloga šoferja, saj je edini, ki ima v lasti avtomobil. Ker je reden gost filozofske šole na Korčuli, spozna večino takratne jugoslovanske in svetovne filozofske srenje. Še posebej se zbliža s Tarasom Kermaunerjem; ta je nad Mitjo tako navdušen, da o njem piše eseje.

Leta 1963 zaradi nenadne materine smrti opusti redni študij, ob delu pa ga konča šele leta 1971. Odloči se za politično kariero, čeprav bo pozneje izjavil, da je bil bolj slab politik: "Najprej zato, ker sem vedno povedal to, kar sem mislil, pa tudi zato, ker sem večino časa opravljal naloge na področju kulture in umetnosti. Ne le mene, vse ostale kulturne politike so takrat vedno gledali malce postrani, z določeno mero nezaupanja. S tem sem se sprijaznil in sploh mi ni bilo težko, da nikoli nisem bil povabljen ne v vlado niti tja, kamor je uspelo priti celo takemu fičfiriču, kot je Danilo Slivnik."

Prvo službo najde v ljubljanskem okrajnem komiteju ZSMS, nato ga za poldrugo leto pošljejo v centralni komite ZSMJ v Beograd, po vrnitvi pa prevzame vodenje komisije za kulturo pri CK ZSMS, kjer je njegov šef Milan Kučan. Ko ga leta 1968 imenujejo za odgovornega urednika Problemov, se s Kučanovo podporo odloči za korenito spremembo koncepta: nekdanje marksistično glasilo spremeni v časopis za mišljenje in pesništvo, vanj pa pripelje celotno ekipo nekdanjih Perspektiv od zakoncev Hribar, Tomaža Šalamuna, Tarasa Kermaunerja in Iva Urbančiča do Marjana Rožanca. Čeprav partija besni nad vsebino Šalamunovega Almanaha-Problemov, se Mitja ne da.

Za cenzuro se v slabih dveh letih urednikovanja odloči samo enkrat. Ko mu Matjaž Kocbek na mizo dostavi pesmi, polne pičk in fukov, v dogovoru z avtorjem vse obscene besede prekrije s črnimi lisami.

Pri 27 letih, tik pred odhodom v morsko pehoto na Mali Lošinj, se prvič poroči. Še isto leto se mu rodi sin Tomaž, leta 1974 pa sin Matej. Ko po mesecu dni vojaščine odkrijejo, da je delal v mladinski organizaciji, postane zvezda Lošinja. To ima posledice. Poleg običajnega vojaškega drila mu obesijo še večerna politična predavanja za vojake. Na pragu poletja, ko se morje ogreje na plavalno temperaturo, ga iz Lošinja premestijo v andragoški center v Beograd. Skupaj z dvajsetimi sociologi z različnih koncev Jugoslavije po osem ur na dan dešifrira ankete. Proste popoldneve preživlja v stanovanju takratnega predsednika jugoslovanske mladinske organizacije Janeza Kocijančiča in prazni njegov hladilnik.

Po vrnitvi v Slovenijo se kot strokovno-politični delavec za področje kulture in znanosti za štiri leta zaposli pri CK ZKS, hkrati od leta 1973 do 1979 opravlja funkcijo predsednika izvršnega odbora Ljubljanske kulturne skupnosti, od leta 1975 pa je kot voljeni funkcionar odgovoren tudi za kulturo pri republiški konferenci SZDL. Poleg Kučana in Kocijančiča, ki ju pozna še iz ZSMS, je eden njegovih najboljših prijateljev direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik. V njem ne vidi le izvrstnega umetnostnega zgodovinarja, pač pa tudi prototip bodočega kulturnega menedžerja. Ko se Kržišnik loti ustanovitve Mednarodnega likovnega grafičnega centra v Tivolskem gradu, mu Mitja kljub političnim napadom zvesto stoji ob strani.

Kot kulturni politik je med drugim odgovoren za koordinacijo izdaje novega slovenskega pravopisa, največ energije pa porabi za miritev strasti med Jožetom Toporišičem in Matejem Borom.

Dve leti vodi tudi postopek za ustanovitev Nove revije. Ob izidu prve številke partijski vrh ponori. Mitji pripade nehvaležna vloga mediatorja. Na zahtevo Mitje Ribičiča gre na tiskovno konferenco ob izidu prve številke, na kateri skuša jezo in nezaupanje Beograda nevtralizirati z izjavo, da je slovenska politika nad vsebino prve številke razočarana. Kermauner mu izjavo tako zameri, da ga v daljšem eseju označi za prijatelja, ki se je prelevil v sovražnika.

V tem času spozna svojo drugo ženo, igralko Polono Vetrih. Seznani ju tedanji direktor gledališča Glej Dušan Jovanovič. Polonina naloga je, da Mitjo omreži in ga tako prepriča o nujnosti financiranja gledališča. Nalogo opravi več kot uspešno.

Mitja je posredno kriv tudi za gradnjo Cankarjevega doma. Že sredi sedemdesetih let skupaj s sodelavcem Levom Kreftom napiše dvajset tipkanih strani dolgo pobudo Ljubljanske kulturne skupnosti, v kateri po zgledu francoske kulturne politike predlaga gradnjo velikega kulturno-kongresnega centra v središču Ljubljane. Nad zamislijo je navdušen arhitekt prof. Edvard Ravnikar, saj računa, da bo tako lahko končal Trg republike. Bistveno manj je navdušen partijski vrh, zato predlog za nekaj časa obleži v predalu. Zadevo iz pozabe reši Tito. Leta 1977, ob štiridesetletnici Titovega predsedovanja jugoslovanski komunistični partiji, vsako od republik doleti čast, da pripravi posebno slavje. Ko na vrsto pride Slovenija, so politiki v zadregi, saj Ljubljana nima primerne dvorane.

Proslava za silo poteka v kinu Union, že mesec pozneje pa je po ukazu Edvarda Kardelja ustanovljen iniciativni odbor za postavitev Cankarjevega doma. Odbor vodi Janez Zemljarič, njegov podpredsednik pa je Mitja. Gradnja je bliskovita. Kulturno-kongresni center po Ravnikarjevih načrtih končajo v dobrih dveh letih.

Leta 1980 je v njem prva prireditev - Balkanski filmski festival.

Leta 1982 Mitja prevzame vodenje Cankarjevega doma, na direktorski funkciji pa nepretrgoma ostane vse do danes. Cankarjev dom ni le do kulture prijazna hiša, pač pa tudi prizorišče različnih političnih zborovanj in sestankov. Tako je leta 1988 v njem zborovanje v podporo stavkajočim albanskim rudarjem na Kosovu, julija 1991 Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Milan Kučan, Jelko Kacin, Janez Drnovšek in France Bučar v Linhartovi dvorani predstavijo brionske dogovore, aprila 2004 pa je v Cankarjevem domu ustanovljeno društvo Forum 21, katerega član je tudi Mitja. V začetku osemdesetih let je Cankarjev dom edina ustanova, ki po različnih jugoslovanskih republikah organizira koncerte rock in pop zvezdnikov. Med drugim v Hali Tivoli organizira koncert slavne angleške starlete Samanthe Fox. Nekdanji producent za pop, jazz in rock Jani Kovačič, za katerega bo Mitja pozneje dejal, da je bil najslabši producent v zgodovini Cankarjevega doma, je v osemdesetih letih zaslužen za koncert pianista Richarda Claydermanna.

Cankarjev dom se pod Rotovnikovim vodstvom razvije v enega od petnajstih največjih kulturnih centrov v Evropi. V štiriindvajsetih sezonah je v njegovi organizaciji izpeljanih več kot 23.000 prireditev oziroma projektov, ki si jih ogleda več kot 8,7 milijona obiskovalcev. Na odrih gostujejo nekatera najbolj zveneča umetniška imena, na primer Zubin Mehta, Lorin Maazel, Kurt Masur, Leonard Bernstein, Ivo Pogorelić, Marjana Lipovšek in Irena Grafenauer. Sredi devetdesetih let je za Mitjo največji izziv, kako na oder zvabiti slavnega dirigenta Carlosa Kleiberja, saj so njegovi nastopi izjemno redki, zanje pa računa tudi po 400.000 nemških mark. Po pomoč se obrne na Kučana. Pošljeta mu vabilo s predsedniškim žigom in Kleiber takoj privoli v nastop s slovenskimi filharmoniki, češ da vabila predsednika republike že iz spoštljivosti ne more zavrniti. Mitja trepeta pred zasoljeno ceno in doživi šok, ko Kleiber za svoj nastop zahteva le 10.000 mark, pod pogojem, da se denar nameni škofijski gimnaziji v spomin na ženina starša Slovenca, ki sta to ustanovo obiskovala pred vojno.

Najdražji umetnik v zgodovini Cankarjevega doma je operni pevec Luciano Pavarotti, čeprav zaračuna le tretjino zneska, ki ga sicer zahteva za nastope na tujih odrih. Mitji se namreč skupaj s Kržišnikom uspe prebiti v krog Pavarottijevih prijateljev v Modeni. V času gostovanja opernega pevca nastanijo v ljubljanskem hotelu Lev, kjer posebej zanj uredijo celotno nadstropje. Po koncertu v hotel povabi Mitjo in mu reče, da želi kupiti mizo in stole v apartmaju, doda pa še, da je pohištvo zaznamoval, da mu slučajno ne bi poslali kaj drugega. Mitja seveda takoj privoli v kupčijo, organizira pa tudi prevoz stilnega pohištva v Italijo.

Od ustanovitve Cankarjev dom posluje brez finančne izgube. Še več. Finančno je eden najuspešnejših javnih kulturnih zavodov v državi. Polovico denarja mu zagotavlja ministrstvo za kulturo, drugo polovico pa zasluži s prodajo vstopnic, organiziranjem prireditev in sponzorsko pomočjo. Mitja se izkaže za nadarjenega kulturnega menedžerja, saj na leto zbere okoli sto milijonov tolarjev sponzorskih sredstev, pri čemer mu je v pomoč tudi dolgoletno članstvo v ljubljanskem klubu Lions. Velja za najbolje plačanega direktorja v slovenski kulturi, saj njegov mesečni dohodek znaša dobrih 500.000 tolarjev neto. Kljub temu poudarja, da direktorske funkcije ne opravlja zaradi plače ali ugleda, pač pa iz čistega entuziazma. "Kulturo moraš imeti res neskončno rad, da se ji v vlogi menedžerja v celoti predaš. Veste, to ni devet ur na dan, včasih jih je štirinajst, ves teden, pa še večina sobot in nedelj! Za silvestrovo na primer ne pomnim, da bi bil prost," pojasni v enem od intervjujev.

Kljub obilici dela v Cankarjevem domu najde čas tudi za nekatere druge dejavnosti. Tako več let vodi svet Akademije za gledališče, radio, televizijo in film ter svet Akademije za likovno umetnost, je član mednarodnega odbora direktorjev Mednarodnega združenja za odrske umetnosti (ISPA) in predsednik programskega sveta za študij kulturnega menedžmenta na Gea Collegeu v Ljubljani. O vrnitvi v politiko znova razmišlja po volitvah leta 2000, ko ga Združena lista predlaga za kulturnega ministra. Toda premier Janez Drnovšek predlog zavrne, češ da si na tem mestu želi žensko.

Leta 2002 mu Kučan podeli srebrni častni znak svobode RS za izjemne zasluge v slovenski kulturi in za dolgoletno vodenje Cankarjevega doma. Po trinajstih letih muk in jadikovanja mu julija 2004 končno uspe urediti tudi status Cankarjevega doma: osrednja slovenska kulturna ustanova pride iz občinske pristojnosti v državno pristojnost. Ker čuti, da ga slovenska kultura še vedno potrebuje, septembra 2004 znova kandidira za položaj direktorja Cankarjevega doma in gladko premaga protikandidata. To je tudi prvič, da ima pri kandidaturi kakršno koli konkurenco.

Projekcija: Po dolgem in napornem lobiranju Mitji uspe na Trgu revolucije pred Cankarjevim domom zgraditi najsodobnejše odbojkarsko igrišče v Evropi. Ko ga na položaju direktorja po tem mandatu končno zamenja ženska, na igrišču vsako leto skupaj s Pavarottijem pripravi turnir upokojenih opernih zvezd.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič